Verjetno vsi poznate stavek »če te danes ni na instagramu, je kot da ne obstajaš«. Živimo v času, kjer se vse vrti okrog tega spletnega velikana , je novodobna obsesija, zasvojenost, droga. Lahko bi ga v teoriji imenovali kar »popolni virtualni svet« .
Smo se mogoče vsi okužili z »virusom Alice v čudežni deželi?« Se sliši čudno? Le da smo svet zajčkov, klovnov in podobnih čudes zamenjali z virtualnim svetom polnim navideznih popolnih profilov smejočih se ljudi. Zadnje čase se med« scroolanjem« po Instagramu prebijam čez goro profilov punc, katere logično vse izgledajo kot Victoria secret modeli, popolna sončna svetloba, makeup on point, vse nasmejane, kot da so ravnokar užile vso srečo tega sveta. Pa je res tako? Od kdaj smo pozabili in potisnili vstran tisto prisrčno, malo nerodno prikupnost nepopolnih fotografij, razmršenih las, razgibanih z nerodnimi pozami in malo zabrisanih zaradi ujetega trenutka spontanosti?
MANJ JE VEČ?
In oh, ne pozabimo, da je sedaj sezona bikink, kjer letos bejbike tekmujejo, katera bo pokazala več kože v vsemogočih in nemogočih pozah… in to je šlo celo tako daleč, da najvišje mesto zasede tista, katere zadnjica bo pokrivala večji kader. Kot češnja na vrhu torte, pa se na vrhu seznama najdejo še #nobradays ali celo #nopantsdays pod pretvezo pa spodaj prilepijo hešteg #naravnojelepo.. Pa kdaj smo pozabili na manj je več? A ni tako, da je najbolj privlačno to, kar je malo zakrito, vse ostalo pa naredi domišljija, kateri s tem ne puščamo možnosti?
In čemu vse to? Cilj je dobiti čim večje število sledilcev, všečkov, ker danes več tega imaš, več veljaš.
S tem so povezane tudi novodobne zveze. Če gledamo z očesom Instagram sveta, je danes važno samo, da pritisneš »follow« in »follow back« , da pa všečkaš fotografijo, bi pa že lahko šteli kot vrhunec tega novodobnega osvajanja. Ker kdo bi pa danes ob vsej poplavi »popolnih« profilov, kjer so si fotografije mnogih na las podobne in vse pomankjlivo oblečene, še šel na pravi date? Pa saj je skoraj nemogoče izbrati tisti tvoj, »pravi profil«. Pa si reče marsikdo, da kaj mu je tega treba, saj je še veliko drugih «rib v morju« . Ga/ Jo premami neskončna izbira, ker mu/ji pač ne ustreza njen/njegov stil, njeni/njegovi filtri ali pa ima mogoče tista/ tisti z drugega profila boljši zorni kot.. In to se seveda lahko nadaljuje v večnost, ker gre številka takih »popolnih« profilov v neskončnost…In veste kaj? Vedno se bo našel nekdo z boljšim profilom. A nismo tukaj malo pozabili na to, kar da vrednost vsem tem obrazom? Na osebnost, na karakter, na čustva in na konec koncev naše osebno mišljenje in unikatnost? Potem pa smo Alico v zgodbi označili za malo noro.. Ali ni tako, da gre tudi naša obsesija z instagramom ravno v to smer?
Zato sem jaz ZA pogum tistih, kateri so pod fotografije dejansko upali prilepiti svoje misli, občutja, srečo, žalost… Ja ne boste verjeli, njihove, ne »quote« nekoga drugega. Pa dajmo raje »en like« za čustva, za osebno razmišljanje, ker to je resnični in pristni del nas. In tako, kot je Alico mamil njen fantazijski svet, tako smo tudi mi vedno bolj omamljeni in zasvojeni in vedno bolj nas vleče in srka vase . In s tem, da si dovolimo pustiti košček te svoje unikatnosti v tem virtualnem svetu je edino varovalo, da se na koncu ne izgubimo v njem.
