Zagotovo se spomniš, ko smo se v vrtcu in kasneje igrali igrico “kaj boš, ko boš velik?” Imeli smo ogromno idej in verjeli smo v njih. Prepričani smo bili, da imamo to zmožnost postati karkoli si zaželimo.
Kot majhna punčka sem si želela postati umetnica. Kako hitro sem padla pod vpliv družbenih mnenj naj si raje izberem katero od bolj perspektivnih smeri. To je ostalo zakoreninjeno globoko v meni, tako sem povsod in ves čas iskala svoj prostor pod soncem. Sedaj mi je postalo jasno, da ni smisel v tem, da bom do svojega 25 leta imela splanirano celo življenje na listu papirja s kljukicami, da bi tako ugajala in bila sprejeta. Kaj pa bom potem?
Zato so spremembe zame obvezne, ker nam omogočajo, da z njimi rastemo. Tako se z nami spreminjajo tudi naše želje, cilji in pot. Ugotovila sem, da sem zadovoljna sama s sabo takrat, ko poslušam svoj notranji jaz, ki mi vedno postreže s pravimi odgovori. Moje odločitve, pa naj bodo dobre ali slabe, me bodo popeljale naprej v rasti, ker bodo moje in ne tuje. Z njimi bom kreirala življenje, katerega lahko živim samo jaz in je samo moje. Tako imaš tudi ti pravico, da svojega popišeš na svoj način.
Napiši si svoj scenarij, pa naj bo ostalim vreden ogleda ali ne, ker zase ustvarjaš svoj življenjski šov v katerem si ti nastopajoči in gledalec.
“Tudi če doživiš neuspeh, si samo delček v neskončnem vesolju, ljudje bodo na to hitro pozabili”, je eden izmed najboljših nasvetov kar sem jih dobila, od koga pa sam dobro ve. Zato si bom v svojih blogih upala iskati smisel. Iskala bom tudi pot, se učila novih stvari, prišla do novih spoznanj, se mogoče ali zelo verjetno tudi bolj ali manj hudo opekla, pa kaj, na napakah se učimo ali ne?
Morda pa je ta trenutek moj smisel pisati blog in ga deliti. Morda pa med tem najdem svoj zakaj. Morda pa tebi pomagam, da tudi ti najdeš svojega. Lahko pa bo imelo vse skupaj smisel, če poizkusim, se ne ustrašim in začnem.
Kaj kompliciram, smisel ima že zdaj, ko ti to bereš.
