»Having a soft heart in cruel world is a courage not a weakness«, je danes pogosto slišan stavek in nekateri tej izjavi pritrdijo, spet drugi imajo pomisleke, velika večina pa ji ne posveti niti tistega procenta svoje pozornosti. Pa bi jo morala.

Tudi jaz sem se ob tem brez pomisleka postavila na stran tistih, ki so pogumno zagovarjali to trditev. Seveda, nič lažjega je biti hladen, se pretvarjati, da ti ni mar. Ker tako ostajaš v varni coni udobja, se ne izpostavljaš, ne tvegaš morebitnih nasprotovanj. Ker nasprotovanja in zavrnitve so tisto česar se najbolj bojimo.

Pa mnogokrat prehitro potegnemo črto in zaključimo, da se ne da nič več pomagati, da je šla današnja družba  po domače povedano »po gobe«. In vržemo vse ljudi v isti koš, zaključimo. Ker je danes očitno trend se ukvarjati samim s sabo in ljudje se ponavadi vedno ravnamo po trendih, bog ne daj, da bi kdo mislil drugače. Pa ni prav. Ker je mnogo izmed teh ljudi pravzaprav dobrega srca in še daleč od tega, da bi bili brezčutni, da jim nebi bilo mar. Ampak to raje potiskajo v ozadje, se pretvarjajo, da se to njih ne dotakne in da to ni njihova stvar. Ker si ne upajo. Ampak, če bi vsak tako naredil, komu bi potem bilo mar, kam bi prišli s tem, kaj bi se zgodilo z nami?

Zato pa velja pregovor, da pogum spremlja hrabre. Da, tiste, ki si upajo javno pokazati in ne skrivajo, da so dobri in da želijo dobro. Pa se vprašamo pri tem, kdo od nas pa je dober? Kaj pa je sploh definicija tega?

Ker, če bi na ulici ustavljali ljudi, sem prepričana, da bi vsak zatrdil nazaj » da, seveda sem dobra oseba, kako si upate to vprašati?!«, tudi jaz bi. In potem sem se začela spraševati, na podlagi česa pa si upamo trditi da smo dobri? Imamo kakšen dokaz za to? Tukaj bi pa kar nekaj teh vprašancev verjetno nerodno zamomljalo nekaj v tem smislu, da se jim mudi naprej in da nimajo časa odgovoriti. Ker se bojijo kaj odgovoriti. In tako smo prišli do te definicije kaj pomeni »biti dober«.

Ne samo, da povemo da smo dobri, ampak moramo to tudi dokazati. To je zame pogum. Si vzeti čas in narediti nekaj dobrega. Vsak od nas. Ker današnjo realnost, kjer je vse bolj običajno biti brezčuten in kjer si lahko rečemo, da pa so vsi ostali tudi, sem lahko še jaz. Pa ni tako. Svet lahko spreminja samo množica, ne peščica posameznikov. Ker danes nekdo rabi pomoč, jutri jo boš morda ti. Zakaj torej nebi prekinili s tem trendom biti »heartless«, »bad« ?

Verjetno ne boš spremenil celega sveta, ampak če nameniš malo svoje pozornosti in pomoči nekomu, boš morda njemu spremenil njegov svet. In to je to, ta pozornost, ki šteje. Pa naj bo to denarna, materialna pomoč nekomu. Ali pa tistih 15 minut in nekaj prijaznih besed, po katerih lahko nekdo še tako hrepeni. In da nekomu poveš, da dela nekaj prav. Da je pomemben. Da ga ceniš. Ali pa pomoč svoji mami v kuhinji, starim staršem pri zlaganju drv. Vsaka pomoč šteje. In veliko pomeni.

To zame pomeni dobra oseba. Da dokažeš. Z namenom vsi živimo na skupnem planetu. Kar pomeni živeti skupaj, v skupnosti. Skrbeti drug za drugega, ne samo sam zase. Vedno je »two way street«. Pomagaj in pomoč ti bo nekoč vrnjena. Ker lahko spremenimo ta svet na boljše. S pozornostjo.

Ampak če želimo spremembe, moramo biti sami ta sprememba. In dejanja so tista, ki štejejo. Ki spreminjajo.

Si upaš biti "ti"?

Je danes »in« biti brezčuten, pokazati čim manj sebe? Ja že res, da je zadnje čase splet »preplavljen» z raznimi članki o tem, kako je danes »in« biti drugačen in kako je moderno biti »jaz«. Vse v redu, da smo končno tudi v širšem kontekstu družbe prišli do tega zavedanja in sprejemanja  samega sebe. In to prepričanje počasi raste z nami, imamo ga vedno nekje v mislih karkoli počnemo. Saj se že danes otroke v šoli spodbuja k ustvarjalnosti in se jih uči, da so lahko karkoli si želijo. V teoriji se sliši vse super, ampak, ali je res v praksi tako? Ali družba res sprejema?

Smo se sposobni upreti morebitnim nasprotovanjem posameznikov ali določene skupine, ko bi si dovolili biti to kar smo? Saj nam je vsem jasno, da bo tista punca z roza lasmi deležna vsaj nekaj očitajočih pogledov mimoidočih ljudi. In pa tisti fant, pri katerem je že na pogled vsem jasno, da preživi kar nekaj svojih ur v fitnesu in si je dovolil obleči oprijeto majico, ali še huje, bele oprijete hlače. Ali pa tista rjavolaska, ki se je danes vsem na očeh ob Ljubljanici sprehajala z roko v roki s svojo punco,« kako si upa«, si mislijo nekateri.

Ja, družba je tista, ki nas še vedno drži znotraj teh »okvirjev« kaj je danes sprejemljivo in kaj ne. Ker saj veste, če se boste držali nekih kriterijev družbe, potem ste v redu, potem je vse ok. A četudi boste zaradi tega nesrečni. To ni važno,  da boste le ustrezali družbi. Pa zakaj se tako pustimo družbi? In s tem žrtvujemo sebe, svojo srečo in se s tem na koncu izgubimo, ker sploh ne vemo več kdo smo in kaj bi radi. Ker smo tako pod pritiskom tega, kar od nas družba pričakuje. Pa saj je verjetno mnogim  znana fraza »never good enough«.

In mogoče si tako obupno želimo ustrezati, da si ne pustimo več ,da bi kdo spoznal in prišel do tistega notranjega jaz. Ker se bojimo. Bojimo se tega, da ne bomo ustrezali in zato si raje nadenemo »masko«. Postavimo zid. Se zaščitimo pred tem, ker je tako lažje. Pa je res? In to vse zato, ker si pustimo, da vpliva družba na nas, da nas nadzira in ne mi sami sebe. In na koncu se nam zdi, da ni važno kaj naredimo, vedno bomo za nekoga manj, ne dovolj. Ampak veste kaj? To se bo zgodilo ne glede na to koliko se trudimo.

Pa vzemimo primer v praksi. Verjetno je vsem dobro poznana oddaja modni oblikovalci Heidi Klum. So prišli naprej in uspeli tisti oblikovalci, ki so si trudili ustvariti lepe, ampak povprečne kreacije, četudi dobro dovršene. Ali pa so uspeli tisti tekmovalci, ki so si drznili ustvariti posebne kreacije in posegali izven okvirjev. So tvegali? Seveda. Ampak če ne bi tvegali morda nikoli nebi uspeli, ker je nepredvidljivost, drznost, unikatnost tisto kar privlači oko. Po drugi strani pa niso izgubili sami sebe, ker so  se njihova ustvarjalnost, misli in občutki odražali v njihovih izdelkih. Zakaj si torej ne bi upali tudi mi vsi tvegati pri sebi. Si upati pokazati in izraziti sebe. Zakaj bi morali stremeti k neki »popolni« podobi in si želeli biti vsi podobni. Biti že v naprej predvidljivi in s tem kar malo dolgočasni. Ali ni privlačna ravno ta unikatnost, izražena strast, misli. Nepredvidljivost. Da, ko spoznaš človeka, je prisotna tista radovednost po tem, da ne veš kaj pričakuješ.

In tukaj se strinjam z rekom, da tisti, ki imajo pogum jim lahko uspe. Ker je res. Ker sem bila tista punca, ki se je trudila ustrezati družbi, se poskušala zliti z okolico. In oh, postavljala zid, vedno. Ker sem mislila, da je tako lažje, če nekomu ne pustis blizu, da bi spoznal tistedelčke tebe,ki jih ne pokažeš v družbi, ampak ni. In tako sem bila tudi  tista punca z roza lasmi in seveda sem čutila očitajoče poglede ljudi. Ampak veste kaj, ta punca z roza lasmi v meni se ni menila za to, ker sem se končno prepustila sebi. Ker mi je bilo vseeno kaj si nekdo misli, dokler sem bila všeč sama sebi. In takrat se zaveš, da sreča izhaja iz nas samih, ne iz družbe. Ker nam na koncu dneva ostanemo samo mi, smo sami s sabo in samo sebi moramo “good enough”. In zato bom to kar sem, ne glede na mnenje družbe. Za nekoga vedno premalo, za nekoga vedno preveč, ne dotakne se me več. Zame sem si sedaj dovolj in dokler se bom trudila da si bom, je vse kar je pomembno in kar šteje. In to pišem zato, ker si dovolim upati. Tvegam. Upam da boste tudi vi.

 O BERLINU MALO DRUGAČE

Razmišljam o tem da mi pravzaprav nič ne manjka. Večini od nas ne. O tem, da imamo vedno več, pa vedno več pogrešamo, želimo. O tem kar se nam danes zdi samoumevno, pa včasihni bilo. In ker tudi Berlin danes to ima, pa nekoč ni. Ker bi lahko pisala o tolikokrat že slišanih podoživetjih Berlina, o znamenitostih o katerih lahko preberemo na vsakem blogu,  o hrani, pa o slikah in ulični modi, ampak nebom.

Pisala bom o tem kakšna je danes sodobnost, doba napredka, čas tisočerih možnosti. In sodobni Berlin. Kot pravijo multikulturno in večnacionalno mesto. Mesto za vse tiste svobodne umetniške in manj umetniške duše. Mesto, ki dopušča drugačnost in svobodo v vseh pomenih. Pa se nam danes ne zdi to nič več tako posebnega. Ker smo navajeni živeti v brezpomankanju, tako osnovnih življenjskih dobrin, kot tudi pozornosti, ustvarjalnosti in SVOBODE.  SVOBODA, beseda z veliko začetnico, ki nam je danes tako samoumevna, da nam ob omembi njenega imena ne pusti več nervoznega vtisa. Pa tudi kurje polti več nimamo ali tistih neprijetnih »metulčkov« v trebuhu. Ker smo jo vzeli za svojo, za tisto našo pravico, ki nam je bila dana ob rojstvu in je nekaj kar raste z nami. Kaj naj nebi bila to pravica vseh naših in drugih prednikov? Kaj ni tudi njim pripadala ta pravica, pa jim je bila nato tako hitro vzeta in pozabljena?

Danes občudujemo Berlin v vsej njegovi veličini, z nekaj tisočletno zgodovino na tem prostoru in kdo ve kdaj se je pravzaprav vse začelo. O tem nam priča muzejski otok na reki Spree, raj ljubiteljev zgodovine in umetnosti. Po padcu Berlinskega muzeja so ga ponovno zasnovali, tako da ga danes sestavlja 5. muzejev. Altes Museum, Neues Muesum, Alte National Galerie, Bode Museum in Pergamon museum in Berliner Dom. 

In nato Berlin danes, dom mogočnih stolpnic in mnogih posipanih blagovnic trgovskih mogotcev. Berlin kot prestolnico države Nemčije, ki ima danes tako gospodarsko, politično in kulturno veljavo ne samo v evropskem prostoru, ampak segajo njeni vplivi široko izven njenega okvira.

 Nato pa so med vsemi temi novodobnimi blišči modernega arhitekturnega snovanja posipani večni spomeniki nemške zgodovine. Zaradi česar lahko občudujemo Berlin v vsej svoji veličini šele danes. Katerega ostanke DRR države si lahko ogledamo in katerega  socializem lahko podoživimo v DRR muzeju. 

Nato pa je bil združen po padcu Berlinskega zidu tistega usodnega in za vekomaj zapisanega v srce prav vsakega Berlinčana, 9. novembra 1989.  Realna pregrada, ki je ločevala kapitalistični zahod od komunističnega vzhoda. Zid, ki je ločil ne samo Nemce, ampak tudi družine, katerih matere niso pogledale v oči sinov za kar 28. let. 

Zid, ki ni le ločeval družin ampak je ustvaril pomankanje, zaradi katerega so mnogi želeli pobegniti na boljše. In za nekatere izmed njih je ta pomenil tudi zadnjo, smrtno ločnico. In čemu vse to? Zaradi omejevanja SVOBODE, ki bi morala biti še bolj po 2. svetovni vojni samoumevna in pravica vsakega. Pa ni bila. In smo spet pri tem, kako hitro je lahko svoboda vzeta in pozabljena. 

Kot spomin na Berlinski zid, pa se danes lahko sprehodimo vzdolž East side Gallery, kjer so nam umetniki iz 120 držav pustili svoje vtise v obliki grafitov na vzodni strani poslednjega ostanka berlinskega zidu. Čeprav zidu ni več, pa so ohranili enega od najbolj znanih mejnih prehodov, ki je povezoval ameriški in sovjetski sektor, Checkpoint Charlie. Danes le še vidni opomnik nekdanjega razdeljenega Berlina.

»Temni madeži« v nemški zgodovini, ki bi jih mnogi rade volje kar tako zakrili z vsemi barvitimi figurami plesočih medvedov, ob katerih se priznajmo, radi poslikamo zaradi njihove prikupnosti.

  Kaj bi se zgodilo če bi pozabili, kaj so bili ljudje zmožni narediti sočloveku, ko jim je bila enkrat dana tista moč, prevlada nad sočlovekom? Kje je tisti garancijski list, ki bi služil kot zagotovilo, da se zgodovina ne bi mogla ponoviti? Kdo nam lahko zagotovi, da nas ta moč ne bi mogla ponovno zasvojiti do te mere, da bi izgubili nadzor nad njo? To je odgovor zakaj je treba spomenike varovati in jih obnavljati, da bodo izmed tega blišča sijali kot javno opozorilo, kot zadnje varovalo pred tem kaj lahko sledi in se ponovi. In to se lahko ponovi tako hitro.

 In tako se lahko danes le sprehodimo med 2700 kamnitimi bloki, posejanimi med Brandernburškimi vrati, simbolom Berlina in Postdamer platzom. Spomenikom posvečenim žrtvam holokavsta v času nacistične Nemčije, obsegajoč 19 000 kvadratnih kilometrov. Prav gotovo ne naključno izbranim prostorom blizu nekdanjega Hitlerjevega bunkerja, kjer si je 30. aprila usodnega leta 1945 sodil sam. Kdo si predstavljal, da bo lahko začetno sovraštvo do judovskega prebivalstva terjalo 6 milijonov žrtev? Spomenik, ki ga je leta 2005 Peter Einsenman zasnoval kot labirint, skozi katerega se sprehodimo in dobimo občutek dezorientacije. Kot so jo takrat vsi ti LJUDJE, vse te žrtve, ki niso videle izhoda in ki jim ga tudi niso dali. Občutek izgubljenosti, brezupa, iskanja vrat do svobode. Do katerih si je nekdo vzel pravico in jih zaklenil, za vedno.

In toliko o naši svobodi. Krhka je meja med svobodo in ujetostjo. Danes jo imamo, jutri morda ne več. In kdo lahko varuje svobodo? Mi. Vsi skupaj. Tako, da skrbimo drug za drugega. Kar se danes dogaja nekomu, se lahko jutri nam.  Pomagaj in pomoč ti bo vrnjena. Bodimo že enkrat človek človeku. Tako razmišljam in ugotovim, da so vse te barve narave, odsevi v jezeru, danes privilegij in tista pravica, moja, naša, ki jo je treba varovati in jo ceniti.

Special place, called »HOME«

Oh, ta instagram obsesija.  Gledam in gledam profile ljudi, med katerimi se ima danes že vsak drugi za »travel bloggerja«. Pa se zamislim. Saj je ok, da smo se Slovenci veliko bolj odprli, da nismo več samo tisti »zapečkarji«, ki vsako popoldne sedijo na isti terasi z isto skodelico kave. Da si upamo kdaj pa kdaj otresti tiste »varne cone« udobja, spakirat in se prepustit. Prepustit da nas ponese tok dogajanja po nova doživetja.

Pa smo ob tem mladi na socialnih omrezjih začeli »tekmovati«, kateremu med nami bo podeljena »medalja« za najbolj »kulsko« fotko z še bolj »kulskega« roadtripa. In hitimo zato v najrazličnejše kraje, da bi videli tiste in mnogokrat preveč opevane znamenitosti, ki se šibijo pod trumo turistov. Seveda vsi svoj selfiestick »molijo« eden čez drugega v zrak, da bi čim bolj lepo zadeli tisti svoj bolšji zorni kot. Da ne govorimo o vrstah, katere lahko trajajo tudi po par ur, samo zato, da imamo na koncu od tiste »hude« turistične atrakcije eno samo prerivanje. Medtem pa opazujemo. Opazujemo  domačine, tiste ponosne, kateri z največjim veseljem povedo kaj o svojim rodni znamenitosti, pa čeprav je ta znamenitost lahko konec koncev le kup ruševin.

Ali pa se tisti bolj športne narave odločijo za trekking, pa jih tamkajšnji lokalni vodiči vlečejo ure in ure daleč, samo zato, da bi videl tisti njihov »slavni« slap, ki je« by the way« mnogo manj veličasten in kar malo smešen od slovenskih lepot. In pomislim: » pa zakaj nismo tudi mi kot tisti ponosni domačini?« Zakaj se ne postavimo zase in ponosno naglas povemo: » ja Slovenec sem in ponosen sem«. Se velikokrat premalo zavedamo kaj imamo? Raje hodimo po tujih mestih, mnogokrat polnih umazanije,slabega zraka, prometa, kriminala? Ko pa imamo doma na enem koščku lahko vse. Naše prelepe gore prežete z mirom, tišino, naravo. Spet drugič ko si zaželimo, se usedemo in zapeljemo tisto urico do morja. Ne, mi veliko raje sedimo daleč stran, v neki majhni zakotni kavarnici, ob zanikrni rjavi tekočini, ki jo tam imenujejo kava. Da lahko to objavimo na Instagramu in smo »kul«.

In potem pridem po dolgi in naporni poti domov in se zalotim, da sem pozabila kako rada imam moje mesto. Ja, rada ga imam. Rada imam vse spomine nanj. Kraj, ki mu lahko rečem dom, saj so se tukaj rodila prva prijateljstva, ki trajajo še vedno, prve zaljubljenosti, prva razočaranja, prve ocene, prvi večeri, ki so se zavlekli daleč v jutro. Pa se spomnim, kako sem hitela študirat v Ljubljano, v novo obdobje mojega življenja in stran od tega kraja. Kako sem želela ostati daleč stran. Seveda nas potovanje napolni z novimi doživetji, nam da material za osebnostno rast..
Ampak kaj, ko pa me samo ta kraj zares napolni s popolnim občutkom miru, ker vem, da sem DOMA.  Sedim na eni izmed sončnih Plečnikovih arkad v samem jedru starega mesta, za katere marsikdo sploh ne ve. A ni to žalostno? Medtem, ko v tujini vse te umetnike povzdigujejo v višave, večina ljudi sploh ne opazi in ne ve, da nam je tudi v našem kraju naš vrhunski Jože Plečnik zapustil delček sebe. In pustimo dejstvo, da ga spet seveda bolj cenijo v tujini, kot pa da bi vsem ponosno razglašali kakšen mojster med nami se je tu sprehajal in to po istih poteh in ulicah po katerih danes mi hodimo. Kaj šele da bi to poskušali spremeniti sebi v prid in s tem pomagali vsem nam.

In tukaj si jaz sedaj ponosno rečem: » Oh Kranj, lep si, z vsemi uličicami, lokalnimi podjetniki, kavarnicami, barvitimi fasadami si utrip ljudi«

In vem, da kamorkoli bom šla, se bom vedno vrnila, ker je beseda DOM zapisana v nas, zveni in teče skozi nas kot kri po naših žilah. In ne glede na to, kako se jo bomo poskušali otresti, bo vedno del nas. Zasidrala se je v nas ob prvih trenutkih in ne bomo se je znebili. Ker nas je ta kraj, ki mu rečemo dom, oblikoval v osebo kakršni smo danes. Lepi spomini nam ogrejejo dušo v tistih brezvoljnih dneh, slabi pa so nam učvrstili kožo, da smo postali bolj močni, odločni. Zato raje cenimo in se prepustimo občutkom, ker imamo srečo da nas lahko ti preplavijo in vemo, da smo doma.

Vse to razmišljam medtem, ko sedim v svojem mestu, ob najljubši riževi kavici, ob prijazni postrežbi, v najljubši kavarni.. pa nebom povedala kateri, sami odkrijte ;)

Nina

Instagram popolnost ali navidezna utvara?

Verjetno vsi poznate stavek »če te danes ni na instagramu, je kot da ne obstajaš«. Živimo v času, kjer se vse vrti okrog tega spletnega velikana , je novodobna obsesija, zasvojenost, droga. Lahko bi ga  v teoriji imenovali kar »popolni virtualni svet« .

Smo se mogoče vsi okužili z »virusom Alice v čudežni deželi?«  Se sliši čudno? Le da smo svet zajčkov, klovnov in podobnih čudes zamenjali z virtualnim svetom polnim navideznih popolnih profilov smejočih se ljudi. Zadnje čase se med« scroolanjem« po Instagramu prebijam čez goro profilov punc, katere logično vse izgledajo kot Victoria secret modeli, popolna sončna svetloba, makeup on point, vse nasmejane, kot da so ravnokar užile vso srečo tega sveta. Pa je res tako?  Od kdaj smo pozabili in potisnili vstran tisto prisrčno, malo nerodno prikupnost nepopolnih fotografij, razmršenih las, razgibanih z nerodnimi pozami in malo zabrisanih zaradi ujetega trenutka spontanosti?

MANJ JE VEČ?

In oh, ne pozabimo, da je sedaj sezona bikink, kjer letos bejbike tekmujejo, katera bo pokazala več kože v vsemogočih in nemogočih pozah… in to je šlo celo tako daleč, da najvišje mesto zasede tista, katere zadnjica bo pokrivala večji kader. Kot češnja na vrhu torte, pa se na vrhu seznama najdejo še  #nobradays ali celo #nopantsdays pod pretvezo pa spodaj prilepijo hešteg #naravnojelepo.. Pa kdaj smo pozabili na manj je več? A ni tako, da je najbolj privlačno to, kar je malo zakrito, vse ostalo pa naredi domišljija, kateri s tem ne puščamo možnosti?

In čemu vse to? Cilj je dobiti čim večje število sledilcev, všečkov, ker danes več tega imaš, več veljaš.

 S tem so povezane tudi novodobne zveze. Če gledamo z očesom Instagram sveta, je danes važno samo, da pritisneš »follow« in »follow back« , da pa všečkaš fotografijo, bi pa že lahko šteli kot vrhunec tega novodobnega osvajanja. Ker kdo bi pa danes ob vsej poplavi »popolnih« profilov,  kjer so si fotografije mnogih na las podobne in vse pomankjlivo oblečene, še šel na pravi date? Pa saj je skoraj nemogoče izbrati tisti tvoj, »pravi profil«. Pa si reče marsikdo, da kaj mu je tega treba, saj je še veliko drugih «rib v morju« . Ga/ Jo premami neskončna izbira, ker mu/ji pač ne ustreza njen/njegov stil, njeni/njegovi filtri ali pa ima mogoče  tista/ tisti z drugega profila boljši zorni kot.. In to se seveda lahko nadaljuje v večnost, ker gre številka takih »popolnih« profilov v neskončnost…In veste kaj? Vedno se bo našel nekdo z boljšim profilom. A nismo tukaj malo pozabili na to, kar da vrednost vsem tem obrazom? Na osebnost, na karakter, na čustva in na konec koncev naše osebno mišljenje in unikatnost? Potem pa smo Alico v zgodbi označili za malo noro.. Ali ni tako, da gre tudi naša obsesija z instagramom ravno v to smer?

Zato sem jaz ZA pogum tistih, kateri so pod fotografije dejansko upali prilepiti svoje misli, občutja, srečo, žalost…  Ja ne boste verjeli, njihove, ne »quote« nekoga drugega. Pa dajmo raje »en like« za čustva, za osebno razmišljanje, ker to je resnični in pristni del nas. In tako, kot je Alico mamil njen fantazijski svet, tako smo tudi mi vedno bolj omamljeni in zasvojeni in vedno bolj nas vleče in  srka vase . In s tem, da si dovolimo pustiti košček te svoje unikatnosti v tem virtualnem svetu je edino varovalo, da se na koncu ne izgubimo v njem.