Čustva. Tako preprosta beseda. Nekaj tako naravnega, tako osnovnega. Pa tako težko izgovorljiva in premalokrat slišana. Tisto, kar nas razlikuje od neživih stvari. Nekaj s čemer smo prišli na svet, neobremenjeni s tem kaj to v družbi pomeni izraziti jih.

 Potem pa smo se kar naenkrat med odraščanjem od drugih učili, da je potrebno čustva zadrževati. Kot majhna punčka sem to opazila že na pogrebih, ko so ljudje zadrževali solze, ko pa bi bilo normalno pustili žalosti, da se izlije. Ko nisem bila sprejeta na Umetniško gimnazijo v razredu nisem pokazala čustev in s tem kako zelo mi ni vseeno in kako zelo sem bila razočarana. Ker izgubiti, pomeni pobrati se in iti dalje. In biti zaljubjena, ne pomeni tudi tega na glas povedati. Ker je bilo lažje zadrževati v sebi, kot pa biti zavrnjena. Ampak kaj sem dosegla s tem? Zakaj bi se morali bati svojih čustev, ko pa tako marsikaj zamudimo in marsikoga lahko narobe razumemo.

 Marsikatera vojna je bila zmagana s čustvi. Ker so se ljudje borili za tisto, kar so imeli radi, ljubili, tisto, za kar jim ni bilo vseeno. Zato so zame čustva naša ranljivost in hkrati naše najmočnejše orožje. Orožje, ki lahko zdrobi še tako močen navidezni "oklep” človeka, kateremu jih namenimo. Razorožimo jih ravno z ranljivostjo, ki jo čustva lahko vzbudijo. Ta trenutek ranljivosti, ko je nekdo tako lep in naraven, ko izgubi vse navidezne oklepe in se mu porušijo vsi obrambni zidovi. Takrat nas spusti do samega sebe, tistega, ki resnično je on.

 Naučili smo se zadrževati naša čustva, kljub temu pa je nam ženskam “ dovoljeno” izraziti nekaj le teh. Ker ženske  smo ja tiste, ki veljamo za nežnejši spol in ki moramo biti ranljive in občutljive. 
Ampak zame pomeni biti ženska, biti natanko to, kar si želiš biti. Lahko si ranljiva, lahko si močna, ko je to potrebno. Potem so tukaj moški, katerih stereotip se jih še vedno drži, da moški ne jokajo. Že beseda čustvo, izgovorjena iz moških ust takoj naleti na kakšno opazko. Češ, da moški ne sme pokazati svoje ranljivosti. Ker če jo, ga takoj označijo za bolj ženstvenega.
 Moški, ne rabite več nujno loviti zajcev po gozdovih, da bi preživeli in s tem kazati, da ste močni in neranljivi. Okej je, če moški želi pokazati svoja čustva, saj smo ja enakovredni ali ne? Zadržujemo čustva, po drugi strani pa so ta glavno stikalo in ko jih “vklopimo” se počutimo žive. V nas sprožijo plamen arenalina, topline, strasti.

Poslušamo pesmi, katerih avtorji besedila izlivajo svoja čustva v pesem in beremo ljubezenske romane. Zato je izraziti čustva okej. Ker si jih tako podzavestno kot zavestno želimo občutiti. Jih želimo dobiti nazaj od nekoga. In okej je, da jih izrazimo do kogarkoli. Pa naj bo to ženska do moškega, ženska do ženske, moški do moškega. Če so čustva nekaj s čemer se rodimo, so del nas. Zato je okej čutiti tako kot čutiš. Poskušajo nam vcepiti razmišlanje splošnega mnenja o tem, čustev pa nam ne morejo. 

Čustva so tisto, kar je najbolj tvoje, moje, tisto kar je zakoreninjeno v notranjosti in nam jih nihče ne more vzeti, če si jih ne vzamemo sami.
 Zato je vse prav čutiti in nič narobe.

Kaj je življenje drugega kot fantazija

» Ča je život vengo fantažija« nam v svoji pesmi prepeva dalmatinski pevec Oliver
Dragojevič.
 Kaj pa je življenje drugega kot ena sama fantazija? Res je, da je življenje veliko več kot  samo pravljica. Pravijo nam, da ne smemo sanjati in živeti v oblakih, kot opozorilo in dobronameren nasvet. In zakaj n bi smeli sanjati? Si življenja predstavljati po svoje?
 Tako kot slikar poslika svoje platno, ki je belo samo kot osnova. Sam pa odloča s kakšnimi barvami in vzorci ga bo poslikal. Ni treba, da nam je umetnina, ki nastane lepa ali pa da bi jo razumeli, Je plod slikarjeve domišljije, pogosto niti malo podobna realnosti. Pa zakaj bi konec koncev morala biti, ko pa vsak vidi realnost skozi svoje oči.
Tako tudi ni treba, da je življenje črno belo. Z rojstvom je pripravljeno  kot platno, da ga poslikamo po svoje. Mu dodamo barve, vzorce in mu damo smisel. 

Jaz vidim smisel življenja v tem, da si pustimo blizu ljudi, ki nam pomenijo.
Da znamo uživati v majhnih trenutkih sreče, pa tudi, če je to popita skodelica kave zjutraj na
balkonu. Smisel najdemo, ko si pustimo živeti vsak dan posebej kot nekaj, kar je privilegij. Samo nam mora biti naše življenje všeč, tako kot je slikarju všeč njegova slika in ima pogum, da jo naslika tako, kot on želi in si jo predstavlja. Upa si tvegati. Seveda to ne pomeni, da ne bo naletel na kritiko. Še več, veliko jih bo dobil. Ampak naučil se je dobiti »trdo kožo« in preslišati vse negativne komentarje, ki niso mišljeni dobronamerno.

 Tako tudi mi lahko živimo življenje. Da poslušamo sami sebe in svojo intuicijo. Da se nas dotaknejo samo pozitivne kritike ljudi, ki nas imajo radi in nam želijo dobro. S tem nam ogrejejo naš notranji jaz in nas opogumijo, da naprej delamo in živimo, tako kot mi želimo. Podpirajo nas v težkih časih, ko nam samim zmanjka moči in nas želijo negativne misli prevladati. Nudijo nam oporo, da zopet najdemo tisto »svetlo lučko« v nas, ki nam osvetljuje pot z pozitivizmom naprej.

 Če nam je dano da živimo, potem imamo si imamo možnost krojiti sami svojo usodo.  Zato ker imamo glas, s katerim lahko izražamo svoje mnenje in se postavimo zase. Ker imamo ušesa s katerim lahko slišimo lepe besede, hkrati pa nudimo svoje uho, da se nam drugi zaupajo. Ker imamo noge da lahko hodimo v pravo smer. Ker lahko čutimo in s tem občutimo srečo, radost, ljubezen. Ker imamo oči, s katerim lahko vidimo ljudi, ki jih imamo radi, ustvarimo kar želimo, vidimo lepoto tega sveta. Četudi nam je katera od teh možnosti izvzeta, imamo še vedno ostale, ki nam osmišljajo življenje. In ker imamo možnost, da svoje razmišljanje lahko nadziramo in ga spremenimo v pozitivno s tem pa tudi svoje življenje.
Ker obstajamo in samo s tem je naše življenje že ena sama fantazija.

Nina