Special place, called »HOME«

Oh, ta instagram obsesija.  Gledam in gledam profile ljudi, med katerimi se ima danes že vsak drugi za »travel bloggerja«. Pa se zamislim. Saj je ok, da smo se Slovenci veliko bolj odprli, da nismo več samo tisti »zapečkarji«, ki vsako popoldne sedijo na isti terasi z isto skodelico kave. Da si upamo kdaj pa kdaj otresti tiste »varne cone« udobja, spakirat in se prepustit. Prepustit da nas ponese tok dogajanja po nova doživetja.

Pa smo ob tem mladi na socialnih omrezjih začeli »tekmovati«, kateremu med nami bo podeljena »medalja« za najbolj »kulsko« fotko z še bolj »kulskega« roadtripa. In hitimo zato v najrazličnejše kraje, da bi videli tiste in mnogokrat preveč opevane znamenitosti, ki se šibijo pod trumo turistov. Seveda vsi svoj selfiestick »molijo« eden čez drugega v zrak, da bi čim bolj lepo zadeli tisti svoj bolšji zorni kot. Da ne govorimo o vrstah, katere lahko trajajo tudi po par ur, samo zato, da imamo na koncu od tiste »hude« turistične atrakcije eno samo prerivanje. Medtem pa opazujemo. Opazujemo  domačine, tiste ponosne, kateri z največjim veseljem povedo kaj o svojim rodni znamenitosti, pa čeprav je ta znamenitost lahko konec koncev le kup ruševin.

Ali pa se tisti bolj športne narave odločijo za trekking, pa jih tamkajšnji lokalni vodiči vlečejo ure in ure daleč, samo zato, da bi videl tisti njihov »slavni« slap, ki je« by the way« mnogo manj veličasten in kar malo smešen od slovenskih lepot. In pomislim: » pa zakaj nismo tudi mi kot tisti ponosni domačini?« Zakaj se ne postavimo zase in ponosno naglas povemo: » ja Slovenec sem in ponosen sem«. Se velikokrat premalo zavedamo kaj imamo? Raje hodimo po tujih mestih, mnogokrat polnih umazanije,slabega zraka, prometa, kriminala? Ko pa imamo doma na enem koščku lahko vse. Naše prelepe gore prežete z mirom, tišino, naravo. Spet drugič ko si zaželimo, se usedemo in zapeljemo tisto urico do morja. Ne, mi veliko raje sedimo daleč stran, v neki majhni zakotni kavarnici, ob zanikrni rjavi tekočini, ki jo tam imenujejo kava. Da lahko to objavimo na Instagramu in smo »kul«.

In potem pridem po dolgi in naporni poti domov in se zalotim, da sem pozabila kako rada imam moje mesto. Ja, rada ga imam. Rada imam vse spomine nanj. Kraj, ki mu lahko rečem dom, saj so se tukaj rodila prva prijateljstva, ki trajajo še vedno, prve zaljubljenosti, prva razočaranja, prve ocene, prvi večeri, ki so se zavlekli daleč v jutro. Pa se spomnim, kako sem hitela študirat v Ljubljano, v novo obdobje mojega življenja in stran od tega kraja. Kako sem želela ostati daleč stran. Seveda nas potovanje napolni z novimi doživetji, nam da material za osebnostno rast..
Ampak kaj, ko pa me samo ta kraj zares napolni s popolnim občutkom miru, ker vem, da sem DOMA.  Sedim na eni izmed sončnih Plečnikovih arkad v samem jedru starega mesta, za katere marsikdo sploh ne ve. A ni to žalostno? Medtem, ko v tujini vse te umetnike povzdigujejo v višave, večina ljudi sploh ne opazi in ne ve, da nam je tudi v našem kraju naš vrhunski Jože Plečnik zapustil delček sebe. In pustimo dejstvo, da ga spet seveda bolj cenijo v tujini, kot pa da bi vsem ponosno razglašali kakšen mojster med nami se je tu sprehajal in to po istih poteh in ulicah po katerih danes mi hodimo. Kaj šele da bi to poskušali spremeniti sebi v prid in s tem pomagali vsem nam.

In tukaj si jaz sedaj ponosno rečem: » Oh Kranj, lep si, z vsemi uličicami, lokalnimi podjetniki, kavarnicami, barvitimi fasadami si utrip ljudi«

In vem, da kamorkoli bom šla, se bom vedno vrnila, ker je beseda DOM zapisana v nas, zveni in teče skozi nas kot kri po naših žilah. In ne glede na to, kako se jo bomo poskušali otresti, bo vedno del nas. Zasidrala se je v nas ob prvih trenutkih in ne bomo se je znebili. Ker nas je ta kraj, ki mu rečemo dom, oblikoval v osebo kakršni smo danes. Lepi spomini nam ogrejejo dušo v tistih brezvoljnih dneh, slabi pa so nam učvrstili kožo, da smo postali bolj močni, odločni. Zato raje cenimo in se prepustimo občutkom, ker imamo srečo da nas lahko ti preplavijo in vemo, da smo doma.

Vse to razmišljam medtem, ko sedim v svojem mestu, ob najljubši riževi kavici, ob prijazni postrežbi, v najljubši kavarni.. pa nebom povedala kateri, sami odkrijte ;)

Nina