"Ah ta današnja mladina, samo na telefonih visijo", je pogosto slišan stavek, ki nam ga starejše generacije namenijo

Pa nam gre verjetno vsem že kar malo na živce in skozi eno uho noter in skozi drugo ven, saj vemo, kaj to pomeni. Pa rečemo v zagovor, da so današnji časi  drugačni in da danes brez tega ne gre. Potem pa sem danes pogledala intervju s Simonom Sanekom. Intervju, ki te "zadane"od in ti odpre oči v kakšni družbi  danes resnično živimo. Družbi, ki ji "vladajo" socialna omrežja in številne aplikacije. Vse ok, dokler nas to ni tako prevzelo, da preživimo za zasloni tudi tisti čas, ki bi moral biti namenjen nam, naši družbi na drugi strani mize, družini pri kosilu. In tako smo samo na pol prisotni. A ni to žalostno, da nas drugi ljudje na Instagramu, ki jih po večini niti v živo ne poznamo, prevzamejo bolj od tistih "pravih, "naših" ljudi, ki jih imamo okrog sebe? Pa saj bi se tako rekoč lahko peljali sami na kavo, pa bi imeli namesto sogovorca telefon.

In tako kot pravi govorec, danes pričakujemo, da bodo aplikacije vse naredile namesto nas. Ampak ne obstaja aplikacija, ki bi ustvarjala in vzdrževala odnose namesto nas. Postali smo pasivna družba, pa kaj družba, pasivni posamezniki, ki samo čakamo, da se bo kaj zgodilo samo od sebe. In to zato, ker odnosov "ne vadimo" in se jih tudi ne znamo več iti. Pa saj mladi sploh ne hodimo več na zmenke, postali smo družba tako rekoč oklicanih "zapečkarjev", ki jim je dovolj se samo občasno "pogovarjati" preko socialnih omrežij. Dovolj so nam postali površinski odnosi. Ja,tako kot pravi govorec, je lažje dati "swipe right" kot pa dejansko pristopiti do nekoga. Tako se ti ni treba potruditi, a ni to super? Pa je res? Ker tudi ta "match" nam ne bo prav nič pomagal, je samo pomagalo do tega kar moramo sami narediti. In kaj je to? Pogovarjarjati se. In to pomeni pogovarjati se v živo, na štiri oči. 

Imamo se za samozadostne posameznike, vprašanje odnosov pa potiskamo v ozadje. Saj so nam kariera, služba in naše obveznosti čisto dovolj ali ne?

Zdaj nam je jasno, zakaj odnosi starejših generacij trajajo. Ker se znajo "iti". In to pomeni se pogovarjati, se družiti, se potruditi. Ker nobena "draga stvar" ne pride zlahka. To pa velja tudi v odnosih. Zakaj?Preprosto, ker si je v nasprotnem primeru ne zaslužimo.

Self love

SELF LOVE

Pogosto slišim, da se govori o tej #selflove temi, o tem kako moramo imeti radi sami sebe, šele potem nas bodo lahko sprejemali in imeli radi tudi drugi. Pa o tem kako pomembna je dobra samopodoba. Da se sprejmeš takega kot si, z vsemi svojimi prednostmi in »napakami«. 

Pa to res pomeni samo sprejeti se takega kot si? Skrbeti zase, za svojo postavo, za svoj izgled, se včasih razvajati.?

Zame je ljubezen do sebe predvsem to, da se posvečamo svoji notranjosti, svoji zavesti in podzavesti. In da se z njo ukvarjamo.  Ni dovolj samo skrbeti za zunanjost. Lahko hodimo v fitnes, skrbimo za pravilno prehrano in čez nekaj časa se nam bo trud obrestoval. Boljše bomo izgledali in do neke mere se bomo tudi boljše počutili. Ampak, če se ne bomo ukvarjali s tem kar imamo v sebi, bomo še vedno nesrečni. Naj vas ne zavede virtualen Instagram svet, poln popolnih profilov fitnes modelov, ker ne veste kaj imajo resnično v sebi. Ali so res srečni tudi v svojem svetu? In kdo v resnici beži pred samim seboj? In kdo je res srečen sam s sabo? Pa saj poznate rek » ni važno kolikokrat se ukvarjate s športom in kako zdravo jeste,če boste v sebi nesrečni, boste še vedno nezdravi.« In v to res verjamem, preverjeno.

 Ljubezen do samega sebe zame pomeni tudi to, da veš kaj si zaslužiš in to spoštovanje pričakuješ tudi nazaj. In ne pristaneš na manj. Stojiš za tem v kar verjameš in stojiš za samim seboj. Stojiš ponosno in ko vas nekdo ne dojema tako kot si zaslužite, preprosto odidete. Ljubezen do sebe dokažete, ko takim situacijam in ljudem preprosto obrnete hrbet.

In zaradi vsega tega, samo ljubezen in skrb za svoj izgled ni dovolj. Ker, če se ne boste spoštovali v sebi, vas tudi drugi ne bodo. Če se boste pustili izkoriščati in se pustili negativcem, je bil ves trud za vaš izgled zamanj. Ker če se ne počutiš dobro v sebi in s sabo, vam tudi videz ne bo pomagal, ker je zame videz odraz notranjega dela sebe.

Kvaliteta, ne kvantiteta.

Živimo v času, v katerem smo prezaposleni s službo, faksom, poleg tega pa si nakopičimo še malo goro takšnih in drugačnih obveznosti, da nam ob koncu dneva ostaneta samo še tuš in postelja. In v tem svetu živimo večinoma v izobilju materialnih dobrin, katerih namen je, da nas osrečujejo. Pa saj poznate tisti občutek sreče in morda adrenalina, ko si nekaj kupite, kar si dolgo želite? Pa je to res tisto, kar nas dela srečne? Ali pa nas v resnici osrečujejo tisti pristni odnosi, za katere dandanes nimamo več časa?

 Ja, ne znamo se več iti tistih od »včasih« kvalitetnih odnosov, »maš me, mam te«. Ko je bilo vsem jasno, da je on »tvoj« človek. Tvoj zaveznik, prijatelj, če želite tudi sorodna duša. Kar meni pomeni nekdo, s komer si stojiš ob strani, z njim rad preživljaš čas, se smejiš pa tudi jokaš. Tako bi moralo biti. Ne pa kot »obveza« h kateri se moraš vrniti ob koncu dneva. Tako smo začeli dojemati vse to. In potem se sklicujemo na tako »prežvečen« izgovor, kot je pomanjkanje časa. In ob tem izgovoru je lažje imeti nekoga, tako »malo za zraven« , da nam zapolni tisti preostali prosti čas v dnevu, si marsikdo misli. Ob prvi težavi pa kratko malo rep med noge, ker do te dotične osebe seveda nimamo nobene obveze, zato naj tudi občutka »krivde« nebi bilo.

Kaj se je spremenilo, da smo začeli na odnose gledati drugače, jih morda manj ceniti? Pa saj so bili tudi včasih v tej »bitki s časom«, imeli službe in to tudi po cele dneve, da so lahko preživeli družine in se po koncu dneva vrnili k njim. Pa tudi probleme so imeli in to ne malo. In tudi nestrinjanja, prepiri so bili. Pa so kljub temu ostali skupaj, ker so znali te probleme reševati. In ti odnosi se niso skrhali predvsem zato, ker so znali tiste »ta prave« odnose in osebe ceniti in si za njih vzeti čas. Predvsem pa so se tudi znali potruditi, kot nam pravi že dobro znani stari pregovor, da se » brez muje še čevljev ne obuje«. Tako tudi brez truda, ni kvalitetnih odnosov, pika.

In to je to, kar nam manjka. Nobenega čudežnega recepta ni, kako popraviti te odnose. Ta recept, ta oseba smo mi sami. Na nas je da se zavedamo, če si želimo to, kar so imeli »včasih« imeti danes. In tudi jaz verjamem v te odnose, za katere je dovolj samo en stavek, ki jih popolnoma povzame: » I water you, you water me, we grow together«.

V neskončni možnosti izbir,ne bodi opcija.

Sedim ob morju in razmišljam. O tem, kako lahko bi ostala tam, brez interneta in socialnih omrežij. Ko pa si danes brez facebook ali instagram profila tako, kot da ne obstajaš. In razmišljam o tem, kako se nam je s tem odprl svet neskončnih možnosti izbir.

 Ujeli smo se v mrežo izbiranja nikoli »prelistanih«  in v neskončno število profilov.  Lahko izbiramo komu bomo sledili, s kom se bomo pogovarjali in kar je najbolj pomembno,lahko se pogovarjamo z več osebami hkrati. Iz te mreže  pa se niti ne želimo izplesti. Ker imamo možnost primerjati. In to me zmoti, da smo postali ena izmed opcij izbire. Če nekomu ne bomo dovolj zanimivi, bo pač izbral drugega. Saj je še »veliko rib v morju«, se pogosto sliši ta oguljena fraza. Ne želim biti samo ena izmed opcij. Ljudje nismo kavbojke, da bi med sabo primerjali različne modele in se na koncu ne bi mogli odločiti med njimi. Na koncu pa bomo izbrali tiste lepe, zanimive in  mogoče še najcenejše, pa kaj če kvaliteta ni tako dobra. Bomo pač naslednjo sezono kupili nove in po zadnji modi. Ne zanima nas kvaliteta, material,ampak kako bodo videti na nas. In zmoti me, da smo tudi pri izbiri nekoga, ki ga želimo imeti ob sebi, začeli gledati na to, kako bomo izpadli skupaj z njim, če bo ustrezal naši časovnici/profilu ali ne.

Pri tem pa smo kar malo pozabili na kvaliteto. Na to,da originalnost človeka in njegova edinstvenost  ne izhaja  iz videza, ampak iz tega kar on je. Kako razmišlja, govori, kako se smeje, kako reagira ob stresnih situacijah ali kako nas zna spraviti v dobro voljo. To dela nekoga neponovljivega, ko pusti vtis na nas in si ga ne moremo "spraviti" iz misli. Pa kaj, ko danes sploh ne hodimo več na »dejte« , da bi vse to videli,doživeli in občutili. Ko pa lahko iz udobja našega kavča napišemo preprosto »hej« in nekaj izmenjanih besed, pa nič preveč resnega, saj se danes marsikdo boji tega »nekaj več«. Čez nekaj časa  pa to vajo spet ponovimo, da nas ta oseba slučajno ne bo pozabila in bomo obdržali ravno dovolj zanimanja. In to se lahko ponavlja v nedogled, saj nas neskončna možnost izbire vedno vleče k še nekomu, ker lahko nekdo vedno bolje izgleda a ne?

 Kam so izginili tisti časi naših babic in dedkov, od katerih smo toliko preposlušali. Kako sta se spoznala na poti v mesto, vsak na svojem kolesu in se pomotoma zaletela drug v drugega na sredini mosta. In da od takrat sta neločljiva. Pa kako je on njo hodil nekaj let samo, preden so ga njeni vzeli za svojega. In to s kolesom, vsak dan. 

Med vsem tem časom pa  sta oba kljub temu videla in imela v mislih samo drug drugega. Pa je bila izbira, majhna a vseeno. Ko so se znali odločiti, se truditi in obdržati.  Ko so bili drug za drugega neponovljivi in edini.

Ljudje vedno bolj stremimo k popolnosti. Vse bolj smo nagnjeni k perfekciji, kar je po eni strani dobro, saj je to  naše poganjalo, ki nas vleče naprej, da rastemo in se razvijamo. Vendar pa smo v tej želji in prepričanosti da mora biti vse “perfect”  razvili v sebi obsesijo , da želimo to popolnost v vsem in jo tudi iščemo v vseh. Tudi v sebi. Ko to nekaj časa počnemo, se kmalu začnemo  medsebojno primerjati. Vedno več časa in pozornosti posvetimo preživljanju časa na socialnih omrežjih, v svetu kjer se čas nikoli ne ustavi.  Pa saj je jasno, da bomo v poplavi “popolnih” Instagram fotografij kmalu postali obupani in se začeli spraševati, zakaj so vsi ljudje videti “ boljši, srečnejši. Pa so res?

 Kdaj smo nehali ceniti to našo unikanost in izgubili prepričanje v to, da smo taki kot smo čisto ok in dovolj.  In kdaj smo sami sebi prenehali biti dovolj in se v svoji koži počutiti slabo?

Tudi sama sem potrebovala veliko časa, da sem se začela imeti rada. Da sem se zaljubila v svoje “nepopolnosti” in jih sprejemati kot del mene. Če bi me le lahko videli 5 let nazaj, ko sem se za vsak košček kruha ali čokolade počutila tako slabo v svojem telesu, da sem morala to takoj porabiti s tekom. Da nisem želela biti v kopalkah, ker so moje prsi premajhne in bi dala vse na svetu, da bi imela raven trebušček kot tista moja prijateljica iz morja.  In ko si naenkrat nikoli nisem bila dovolj suha in dovolj lepa.

In ko sedaj pogledam nazaj, se zgrozim ob misli, da nam je družba vcepila neke norme kaj pomeni lepota, kaj pomeni biti dovolj dober in da, če si izven teh okvirjev, pač ne spadaš  v to kategorijo. Nisi dovolj dober za nekoga in posledično se začneš počutiti slabo v svoji koži, se imeti vedno manj rad in vedno bolj si prepričan v to, da tebe pa že ne more imeti nekdo rad. In to je žalostno. Namesto tega, bi se morali vsi počutiti edinstveno, ker smo unikat in se nam ni treba primerjati z nikomer. Razen sami s sabo, da se trudimo biti najboljša različica samega sebe iz dneva v dan.

Če bi se lahko vrnila nazaj, bi povedala 17 /18 letni Nini, tihi in ubogljivi punčki, kako se postaviti sami zase in se ne pustiti vplivu družbe. In tudi to, kako se je totalno neumno  obremenjevati z videzom, ker je videz samo polovica vsega kar mi smo. Še manj. Je samo naša koža, ogrodje v katerem prebivamo.

Videz je zame tako kot platnica knjige, privlačna na ogled in dizajnersko zasnovana ter vsaka po svoje ,unikatna. Ampak knjige se ne sodi in ceni po platnicah, temveč po vsebini. Po zgodbi, ki jo nosi in skriva v sebi in po tem kakšen vtis pusti na nas.

Ko se začneš sprejemati, te bodo lahko tudi drugi. Tisti, ki te ne, pa so vam naredili uslugo. Saj poznate dobro Ariano Grande in njeno “Thank u, next”. Dobesedni prevod, hvala naslednji. In res je, hvala vsem tistim, ki nas niso cenili, ki si niso vzeli niti trenutka svojega časa da bi dobili pojasnilo. Hvala, ker so nam dali priložnost, da lahko  spoznamo nekoga, ki nas bo cenil. Zato se se sedaj samo pogledam v ogledalo, se sama sebi nasmehnem in si mislim “thank u,next”

Nasmehnem se, ker  vem , da se lepota človeka ne kaže v njegovem videzu, ampak se skriva v njegovi notranjosti.  Zato je tako, da nam je lahko neka oseba lepa na izgled, ko pa jo/ga boljše spoznamo in nam ne ponudi ničesar, ne prijaznosti, ne topline, ne lepih besed ter nam kar naenkrat ta oseba izgubi vso privlačnost.  Zato verjamem v “kemijo” med dvema osebama. Verjamem, da se človekova notranja lepota izraža skozi naš videz, sije skozi oči. In zdaj razumem, kaj pomeni to, da ko se z nekom ujameš v pogledu,se nekaj zaiskri. Nekaj v  teh očeh pritegne in ne moreš več odmakniti pogleda. In take ljudi želim ob sebi. Ki bodo ostali. In ki bodo z nami delili vso toplino in lepoto, ki jo nosijo v sebi, hkrati pa cenili našo.