"Ah ta današnja mladina, samo na telefonih visijo", je pogosto slišan stavek, ki nam ga starejše generacije namenijo

Pa nam gre verjetno vsem že kar malo na živce in skozi eno uho noter in skozi drugo ven, saj vemo, kaj to pomeni. Pa rečemo v zagovor, da so današnji časi  drugačni in da danes brez tega ne gre. Potem pa sem danes pogledala intervju s Simonom Sanekom. Intervju, ki te "zadane"od in ti odpre oči v kakšni družbi  danes resnično živimo. Družbi, ki ji "vladajo" socialna omrežja in številne aplikacije. Vse ok, dokler nas to ni tako prevzelo, da preživimo za zasloni tudi tisti čas, ki bi moral biti namenjen nam, naši družbi na drugi strani mize, družini pri kosilu. In tako smo samo na pol prisotni. A ni to žalostno, da nas drugi ljudje na Instagramu, ki jih po večini niti v živo ne poznamo, prevzamejo bolj od tistih "pravih, "naših" ljudi, ki jih imamo okrog sebe? Pa saj bi se tako rekoč lahko peljali sami na kavo, pa bi imeli namesto sogovorca telefon.

In tako kot pravi govorec, danes pričakujemo, da bodo aplikacije vse naredile namesto nas. Ampak ne obstaja aplikacija, ki bi ustvarjala in vzdrževala odnose namesto nas. Postali smo pasivna družba, pa kaj družba, pasivni posamezniki, ki samo čakamo, da se bo kaj zgodilo samo od sebe. In to zato, ker odnosov "ne vadimo" in se jih tudi ne znamo več iti. Pa saj mladi sploh ne hodimo več na zmenke, postali smo družba tako rekoč oklicanih "zapečkarjev", ki jim je dovolj se samo občasno "pogovarjati" preko socialnih omrežij. Dovolj so nam postali površinski odnosi. Ja,tako kot pravi govorec, je lažje dati "swipe right" kot pa dejansko pristopiti do nekoga. Tako se ti ni treba potruditi, a ni to super? Pa je res? Ker tudi ta "match" nam ne bo prav nič pomagal, je samo pomagalo do tega kar moramo sami narediti. In kaj je to? Pogovarjarjati se. In to pomeni pogovarjati se v živo, na štiri oči. 

Imamo se za samozadostne posameznike, vprašanje odnosov pa potiskamo v ozadje. Saj so nam kariera, služba in naše obveznosti čisto dovolj ali ne?

Zdaj nam je jasno, zakaj odnosi starejših generacij trajajo. Ker se znajo "iti". In to pomeni se pogovarjati, se družiti, se potruditi. Ker nobena "draga stvar" ne pride zlahka. To pa velja tudi v odnosih. Zakaj?Preprosto, ker si je v nasprotnem primeru ne zaslužimo.