O BERLINU MALO DRUGAČE

Razmišljam o tem da mi pravzaprav nič ne manjka. Večini od nas ne. O tem, da imamo vedno več, pa vedno več pogrešamo, želimo. O tem kar se nam danes zdi samoumevno, pa včasihni bilo. In ker tudi Berlin danes to ima, pa nekoč ni. Ker bi lahko pisala o tolikokrat že slišanih podoživetjih Berlina, o znamenitostih o katerih lahko preberemo na vsakem blogu,  o hrani, pa o slikah in ulični modi, ampak nebom.

Pisala bom o tem kakšna je danes sodobnost, doba napredka, čas tisočerih možnosti. In sodobni Berlin. Kot pravijo multikulturno in večnacionalno mesto. Mesto za vse tiste svobodne umetniške in manj umetniške duše. Mesto, ki dopušča drugačnost in svobodo v vseh pomenih. Pa se nam danes ne zdi to nič več tako posebnega. Ker smo navajeni živeti v brezpomankanju, tako osnovnih življenjskih dobrin, kot tudi pozornosti, ustvarjalnosti in SVOBODE.  SVOBODA, beseda z veliko začetnico, ki nam je danes tako samoumevna, da nam ob omembi njenega imena ne pusti več nervoznega vtisa. Pa tudi kurje polti več nimamo ali tistih neprijetnih »metulčkov« v trebuhu. Ker smo jo vzeli za svojo, za tisto našo pravico, ki nam je bila dana ob rojstvu in je nekaj kar raste z nami. Kaj naj nebi bila to pravica vseh naših in drugih prednikov? Kaj ni tudi njim pripadala ta pravica, pa jim je bila nato tako hitro vzeta in pozabljena?

Danes občudujemo Berlin v vsej njegovi veličini, z nekaj tisočletno zgodovino na tem prostoru in kdo ve kdaj se je pravzaprav vse začelo. O tem nam priča muzejski otok na reki Spree, raj ljubiteljev zgodovine in umetnosti. Po padcu Berlinskega muzeja so ga ponovno zasnovali, tako da ga danes sestavlja 5. muzejev. Altes Museum, Neues Muesum, Alte National Galerie, Bode Museum in Pergamon museum in Berliner Dom. 

In nato Berlin danes, dom mogočnih stolpnic in mnogih posipanih blagovnic trgovskih mogotcev. Berlin kot prestolnico države Nemčije, ki ima danes tako gospodarsko, politično in kulturno veljavo ne samo v evropskem prostoru, ampak segajo njeni vplivi široko izven njenega okvira.

 Nato pa so med vsemi temi novodobnimi blišči modernega arhitekturnega snovanja posipani večni spomeniki nemške zgodovine. Zaradi česar lahko občudujemo Berlin v vsej svoji veličini šele danes. Katerega ostanke DRR države si lahko ogledamo in katerega  socializem lahko podoživimo v DRR muzeju. 

Nato pa je bil združen po padcu Berlinskega zidu tistega usodnega in za vekomaj zapisanega v srce prav vsakega Berlinčana, 9. novembra 1989.  Realna pregrada, ki je ločevala kapitalistični zahod od komunističnega vzhoda. Zid, ki je ločil ne samo Nemce, ampak tudi družine, katerih matere niso pogledale v oči sinov za kar 28. let. 

Zid, ki ni le ločeval družin ampak je ustvaril pomankanje, zaradi katerega so mnogi želeli pobegniti na boljše. In za nekatere izmed njih je ta pomenil tudi zadnjo, smrtno ločnico. In čemu vse to? Zaradi omejevanja SVOBODE, ki bi morala biti še bolj po 2. svetovni vojni samoumevna in pravica vsakega. Pa ni bila. In smo spet pri tem, kako hitro je lahko svoboda vzeta in pozabljena. 

Kot spomin na Berlinski zid, pa se danes lahko sprehodimo vzdolž East side Gallery, kjer so nam umetniki iz 120 držav pustili svoje vtise v obliki grafitov na vzodni strani poslednjega ostanka berlinskega zidu. Čeprav zidu ni več, pa so ohranili enega od najbolj znanih mejnih prehodov, ki je povezoval ameriški in sovjetski sektor, Checkpoint Charlie. Danes le še vidni opomnik nekdanjega razdeljenega Berlina.

»Temni madeži« v nemški zgodovini, ki bi jih mnogi rade volje kar tako zakrili z vsemi barvitimi figurami plesočih medvedov, ob katerih se priznajmo, radi poslikamo zaradi njihove prikupnosti.

  Kaj bi se zgodilo če bi pozabili, kaj so bili ljudje zmožni narediti sočloveku, ko jim je bila enkrat dana tista moč, prevlada nad sočlovekom? Kje je tisti garancijski list, ki bi služil kot zagotovilo, da se zgodovina ne bi mogla ponoviti? Kdo nam lahko zagotovi, da nas ta moč ne bi mogla ponovno zasvojiti do te mere, da bi izgubili nadzor nad njo? To je odgovor zakaj je treba spomenike varovati in jih obnavljati, da bodo izmed tega blišča sijali kot javno opozorilo, kot zadnje varovalo pred tem kaj lahko sledi in se ponovi. In to se lahko ponovi tako hitro.

 In tako se lahko danes le sprehodimo med 2700 kamnitimi bloki, posejanimi med Brandernburškimi vrati, simbolom Berlina in Postdamer platzom. Spomenikom posvečenim žrtvam holokavsta v času nacistične Nemčije, obsegajoč 19 000 kvadratnih kilometrov. Prav gotovo ne naključno izbranim prostorom blizu nekdanjega Hitlerjevega bunkerja, kjer si je 30. aprila usodnega leta 1945 sodil sam. Kdo si predstavljal, da bo lahko začetno sovraštvo do judovskega prebivalstva terjalo 6 milijonov žrtev? Spomenik, ki ga je leta 2005 Peter Einsenman zasnoval kot labirint, skozi katerega se sprehodimo in dobimo občutek dezorientacije. Kot so jo takrat vsi ti LJUDJE, vse te žrtve, ki niso videle izhoda in ki jim ga tudi niso dali. Občutek izgubljenosti, brezupa, iskanja vrat do svobode. Do katerih si je nekdo vzel pravico in jih zaklenil, za vedno.

In toliko o naši svobodi. Krhka je meja med svobodo in ujetostjo. Danes jo imamo, jutri morda ne več. In kdo lahko varuje svobodo? Mi. Vsi skupaj. Tako, da skrbimo drug za drugega. Kar se danes dogaja nekomu, se lahko jutri nam.  Pomagaj in pomoč ti bo vrnjena. Bodimo že enkrat človek človeku. Tako razmišljam in ugotovim, da so vse te barve narave, odsevi v jezeru, danes privilegij in tista pravica, moja, naša, ki jo je treba varovati in jo ceniti.