Sedim ob morju in razmišljam. O tem, kako lahko bi ostala
tam, brez interneta in socialnih omrežij. Ko pa si danes brez facebook
ali instagram profila tako, kot da ne
obstajaš. In razmišljam o tem, kako se nam je s tem odprl svet neskončnih
možnosti izbir.
Ujeli smo se v mrežo izbiranja nikoli »prelistanih« in v neskončno število profilov. Lahko izbiramo komu bomo sledili, s kom se
bomo pogovarjali in kar je najbolj pomembno,lahko se pogovarjamo z več osebami
hkrati. Iz te mreže pa se niti ne želimo
izplesti. Ker imamo možnost primerjati. In to me zmoti, da smo postali ena
izmed opcij izbire. Če nekomu ne bomo dovolj zanimivi, bo pač izbral drugega.
Saj je še »veliko rib v morju«, se pogosto sliši ta oguljena fraza. Ne želim biti samo ena izmed opcij. Ljudje
nismo kavbojke, da bi med sabo primerjali različne modele in se na koncu ne bi
mogli odločiti med njimi. Na koncu pa bomo izbrali tiste lepe, zanimive in mogoče še najcenejše, pa kaj če kvaliteta
ni tako dobra. Bomo pač naslednjo sezono kupili nove in po zadnji modi. Ne
zanima nas kvaliteta, material,ampak kako bodo videti na nas. In zmoti me, da
smo tudi pri izbiri nekoga, ki ga želimo imeti ob sebi, začeli gledati na to,
kako bomo izpadli skupaj z njim, če bo ustrezal naši časovnici/profilu ali ne.
Pri tem pa smo kar malo pozabili na kvaliteto. Na to,da
originalnost človeka in njegova edinstvenost ne izhaja iz videza, ampak iz tega kar on je. Kako
razmišlja, govori, kako se smeje, kako reagira ob stresnih situacijah ali kako
nas zna spraviti v dobro voljo. To dela nekoga neponovljivega, ko pusti vtis na
nas in si ga ne moremo "spraviti" iz misli. Pa kaj, ko danes sploh ne
hodimo več na »dejte« , da bi vse to videli,doživeli in občutili. Ko pa lahko
iz udobja našega kavča napišemo preprosto »hej« in nekaj izmenjanih besed, pa
nič preveč resnega, saj se danes marsikdo boji tega »nekaj več«. Čez nekaj časa pa to vajo spet ponovimo, da nas ta oseba
slučajno ne bo pozabila in bomo obdržali ravno dovolj zanimanja. In to se lahko
ponavlja v nedogled, saj nas neskončna možnost izbire vedno vleče k še nekomu, ker lahko nekdo vedno bolje izgleda a ne?
Kam so izginili tisti časi naših babic in dedkov, od
katerih smo toliko preposlušali. Kako sta se spoznala na poti v mesto, vsak na
svojem kolesu in se pomotoma zaletela drug v drugega na sredini mosta. In da od
takrat sta neločljiva. Pa kako je on njo hodil nekaj let samo, preden so ga
njeni vzeli za svojega. In to s kolesom, vsak dan.
Med vsem tem časom pa sta oba kljub temu videla in imela v
mislih samo drug drugega. Pa je bila izbira, majhna a vseeno. Ko so se znali
odločiti, se truditi in obdržati. Ko so
bili drug za drugega neponovljivi in edini.
