»Having a soft heart in cruel world is a courage not a weakness«, je danes pogosto slišan stavek in nekateri tej izjavi pritrdijo, spet drugi imajo pomisleke, velika večina pa ji ne posveti niti tistega procenta svoje pozornosti. Pa bi jo morala.

Tudi jaz sem se ob tem brez pomisleka postavila na stran tistih, ki so pogumno zagovarjali to trditev. Seveda, nič lažjega je biti hladen, se pretvarjati, da ti ni mar. Ker tako ostajaš v varni coni udobja, se ne izpostavljaš, ne tvegaš morebitnih nasprotovanj. Ker nasprotovanja in zavrnitve so tisto česar se najbolj bojimo.

Pa mnogokrat prehitro potegnemo črto in zaključimo, da se ne da nič več pomagati, da je šla današnja družba  po domače povedano »po gobe«. In vržemo vse ljudi v isti koš, zaključimo. Ker je danes očitno trend se ukvarjati samim s sabo in ljudje se ponavadi vedno ravnamo po trendih, bog ne daj, da bi kdo mislil drugače. Pa ni prav. Ker je mnogo izmed teh ljudi pravzaprav dobrega srca in še daleč od tega, da bi bili brezčutni, da jim nebi bilo mar. Ampak to raje potiskajo v ozadje, se pretvarjajo, da se to njih ne dotakne in da to ni njihova stvar. Ker si ne upajo. Ampak, če bi vsak tako naredil, komu bi potem bilo mar, kam bi prišli s tem, kaj bi se zgodilo z nami?

Zato pa velja pregovor, da pogum spremlja hrabre. Da, tiste, ki si upajo javno pokazati in ne skrivajo, da so dobri in da želijo dobro. Pa se vprašamo pri tem, kdo od nas pa je dober? Kaj pa je sploh definicija tega?

Ker, če bi na ulici ustavljali ljudi, sem prepričana, da bi vsak zatrdil nazaj » da, seveda sem dobra oseba, kako si upate to vprašati?!«, tudi jaz bi. In potem sem se začela spraševati, na podlagi česa pa si upamo trditi da smo dobri? Imamo kakšen dokaz za to? Tukaj bi pa kar nekaj teh vprašancev verjetno nerodno zamomljalo nekaj v tem smislu, da se jim mudi naprej in da nimajo časa odgovoriti. Ker se bojijo kaj odgovoriti. In tako smo prišli do te definicije kaj pomeni »biti dober«.

Ne samo, da povemo da smo dobri, ampak moramo to tudi dokazati. To je zame pogum. Si vzeti čas in narediti nekaj dobrega. Vsak od nas. Ker današnjo realnost, kjer je vse bolj običajno biti brezčuten in kjer si lahko rečemo, da pa so vsi ostali tudi, sem lahko še jaz. Pa ni tako. Svet lahko spreminja samo množica, ne peščica posameznikov. Ker danes nekdo rabi pomoč, jutri jo boš morda ti. Zakaj torej nebi prekinili s tem trendom biti »heartless«, »bad« ?

Verjetno ne boš spremenil celega sveta, ampak če nameniš malo svoje pozornosti in pomoči nekomu, boš morda njemu spremenil njegov svet. In to je to, ta pozornost, ki šteje. Pa naj bo to denarna, materialna pomoč nekomu. Ali pa tistih 15 minut in nekaj prijaznih besed, po katerih lahko nekdo še tako hrepeni. In da nekomu poveš, da dela nekaj prav. Da je pomemben. Da ga ceniš. Ali pa pomoč svoji mami v kuhinji, starim staršem pri zlaganju drv. Vsaka pomoč šteje. In veliko pomeni.

To zame pomeni dobra oseba. Da dokažeš. Z namenom vsi živimo na skupnem planetu. Kar pomeni živeti skupaj, v skupnosti. Skrbeti drug za drugega, ne samo sam zase. Vedno je »two way street«. Pomagaj in pomoč ti bo nekoč vrnjena. Ker lahko spremenimo ta svet na boljše. S pozornostjo.

Ampak če želimo spremembe, moramo biti sami ta sprememba. In dejanja so tista, ki štejejo. Ki spreminjajo.

Si upaš biti "ti"?

Je danes »in« biti brezčuten, pokazati čim manj sebe? Ja že res, da je zadnje čase splet »preplavljen» z raznimi članki o tem, kako je danes »in« biti drugačen in kako je moderno biti »jaz«. Vse v redu, da smo končno tudi v širšem kontekstu družbe prišli do tega zavedanja in sprejemanja  samega sebe. In to prepričanje počasi raste z nami, imamo ga vedno nekje v mislih karkoli počnemo. Saj se že danes otroke v šoli spodbuja k ustvarjalnosti in se jih uči, da so lahko karkoli si želijo. V teoriji se sliši vse super, ampak, ali je res v praksi tako? Ali družba res sprejema?

Smo se sposobni upreti morebitnim nasprotovanjem posameznikov ali določene skupine, ko bi si dovolili biti to kar smo? Saj nam je vsem jasno, da bo tista punca z roza lasmi deležna vsaj nekaj očitajočih pogledov mimoidočih ljudi. In pa tisti fant, pri katerem je že na pogled vsem jasno, da preživi kar nekaj svojih ur v fitnesu in si je dovolil obleči oprijeto majico, ali še huje, bele oprijete hlače. Ali pa tista rjavolaska, ki se je danes vsem na očeh ob Ljubljanici sprehajala z roko v roki s svojo punco,« kako si upa«, si mislijo nekateri.

Ja, družba je tista, ki nas še vedno drži znotraj teh »okvirjev« kaj je danes sprejemljivo in kaj ne. Ker saj veste, če se boste držali nekih kriterijev družbe, potem ste v redu, potem je vse ok. A četudi boste zaradi tega nesrečni. To ni važno,  da boste le ustrezali družbi. Pa zakaj se tako pustimo družbi? In s tem žrtvujemo sebe, svojo srečo in se s tem na koncu izgubimo, ker sploh ne vemo več kdo smo in kaj bi radi. Ker smo tako pod pritiskom tega, kar od nas družba pričakuje. Pa saj je verjetno mnogim  znana fraza »never good enough«.

In mogoče si tako obupno želimo ustrezati, da si ne pustimo več ,da bi kdo spoznal in prišel do tistega notranjega jaz. Ker se bojimo. Bojimo se tega, da ne bomo ustrezali in zato si raje nadenemo »masko«. Postavimo zid. Se zaščitimo pred tem, ker je tako lažje. Pa je res? In to vse zato, ker si pustimo, da vpliva družba na nas, da nas nadzira in ne mi sami sebe. In na koncu se nam zdi, da ni važno kaj naredimo, vedno bomo za nekoga manj, ne dovolj. Ampak veste kaj? To se bo zgodilo ne glede na to koliko se trudimo.

Pa vzemimo primer v praksi. Verjetno je vsem dobro poznana oddaja modni oblikovalci Heidi Klum. So prišli naprej in uspeli tisti oblikovalci, ki so si trudili ustvariti lepe, ampak povprečne kreacije, četudi dobro dovršene. Ali pa so uspeli tisti tekmovalci, ki so si drznili ustvariti posebne kreacije in posegali izven okvirjev. So tvegali? Seveda. Ampak če ne bi tvegali morda nikoli nebi uspeli, ker je nepredvidljivost, drznost, unikatnost tisto kar privlači oko. Po drugi strani pa niso izgubili sami sebe, ker so  se njihova ustvarjalnost, misli in občutki odražali v njihovih izdelkih. Zakaj si torej ne bi upali tudi mi vsi tvegati pri sebi. Si upati pokazati in izraziti sebe. Zakaj bi morali stremeti k neki »popolni« podobi in si želeli biti vsi podobni. Biti že v naprej predvidljivi in s tem kar malo dolgočasni. Ali ni privlačna ravno ta unikatnost, izražena strast, misli. Nepredvidljivost. Da, ko spoznaš človeka, je prisotna tista radovednost po tem, da ne veš kaj pričakuješ.

In tukaj se strinjam z rekom, da tisti, ki imajo pogum jim lahko uspe. Ker je res. Ker sem bila tista punca, ki se je trudila ustrezati družbi, se poskušala zliti z okolico. In oh, postavljala zid, vedno. Ker sem mislila, da je tako lažje, če nekomu ne pustis blizu, da bi spoznal tistedelčke tebe,ki jih ne pokažeš v družbi, ampak ni. In tako sem bila tudi  tista punca z roza lasmi in seveda sem čutila očitajoče poglede ljudi. Ampak veste kaj, ta punca z roza lasmi v meni se ni menila za to, ker sem se končno prepustila sebi. Ker mi je bilo vseeno kaj si nekdo misli, dokler sem bila všeč sama sebi. In takrat se zaveš, da sreča izhaja iz nas samih, ne iz družbe. Ker nam na koncu dneva ostanemo samo mi, smo sami s sabo in samo sebi moramo “good enough”. In zato bom to kar sem, ne glede na mnenje družbe. Za nekoga vedno premalo, za nekoga vedno preveč, ne dotakne se me več. Zame sem si sedaj dovolj in dokler se bom trudila da si bom, je vse kar je pomembno in kar šteje. In to pišem zato, ker si dovolim upati. Tvegam. Upam da boste tudi vi.