Je danes »in« biti brezčuten, pokazati čim manj sebe? Ja že res, da je zadnje čase splet »preplavljen» z raznimi članki o tem, kako je danes »in« biti drugačen in kako je moderno biti »jaz«. Vse v redu, da smo končno tudi v širšem kontekstu družbe prišli do tega zavedanja in sprejemanja samega sebe. In to prepričanje počasi raste z nami, imamo ga vedno nekje v mislih karkoli počnemo. Saj se že danes otroke v šoli spodbuja k ustvarjalnosti in se jih uči, da so lahko karkoli si želijo. V teoriji se sliši vse super, ampak, ali je res v praksi tako? Ali družba res sprejema?
Smo se sposobni upreti morebitnim nasprotovanjem posameznikov ali določene skupine, ko bi si dovolili biti to kar smo? Saj nam je vsem jasno, da bo tista punca z roza lasmi deležna vsaj nekaj očitajočih pogledov mimoidočih ljudi. In pa tisti fant, pri katerem je že na pogled vsem jasno, da preživi kar nekaj svojih ur v fitnesu in si je dovolil obleči oprijeto majico, ali še huje, bele oprijete hlače. Ali pa tista rjavolaska, ki se je danes vsem na očeh ob Ljubljanici sprehajala z roko v roki s svojo punco,« kako si upa«, si mislijo nekateri.
Ja, družba je tista, ki nas še vedno drži znotraj teh »okvirjev« kaj je danes sprejemljivo in kaj ne. Ker saj veste, če se boste držali nekih kriterijev družbe, potem ste v redu, potem je vse ok. A četudi boste zaradi tega nesrečni. To ni važno, da boste le ustrezali družbi. Pa zakaj se tako pustimo družbi? In s tem žrtvujemo sebe, svojo srečo in se s tem na koncu izgubimo, ker sploh ne vemo več kdo smo in kaj bi radi. Ker smo tako pod pritiskom tega, kar od nas družba pričakuje. Pa saj je verjetno mnogim znana fraza »never good enough«.
In mogoče si tako obupno želimo ustrezati, da si ne pustimo več ,da bi kdo spoznal in prišel do tistega notranjega jaz. Ker se bojimo. Bojimo se tega, da ne bomo ustrezali in zato si raje nadenemo »masko«. Postavimo zid. Se zaščitimo pred tem, ker je tako lažje. Pa je res? In to vse zato, ker si pustimo, da vpliva družba na nas, da nas nadzira in ne mi sami sebe. In na koncu se nam zdi, da ni važno kaj naredimo, vedno bomo za nekoga manj, ne dovolj. Ampak veste kaj? To se bo zgodilo ne glede na to koliko se trudimo.
Pa vzemimo primer v praksi. Verjetno je vsem dobro poznana oddaja modni oblikovalci Heidi Klum. So prišli naprej in uspeli tisti oblikovalci, ki so si trudili ustvariti lepe, ampak povprečne kreacije, četudi dobro dovršene. Ali pa so uspeli tisti tekmovalci, ki so si drznili ustvariti posebne kreacije in posegali izven okvirjev. So tvegali? Seveda. Ampak če ne bi tvegali morda nikoli nebi uspeli, ker je nepredvidljivost, drznost, unikatnost tisto kar privlači oko. Po drugi strani pa niso izgubili sami sebe, ker so se njihova ustvarjalnost, misli in občutki odražali v njihovih izdelkih. Zakaj si torej ne bi upali tudi mi vsi tvegati pri sebi. Si upati pokazati in izraziti sebe. Zakaj bi morali stremeti k neki »popolni« podobi in si želeli biti vsi podobni. Biti že v naprej predvidljivi in s tem kar malo dolgočasni. Ali ni privlačna ravno ta unikatnost, izražena strast, misli. Nepredvidljivost. Da, ko spoznaš človeka, je prisotna tista radovednost po tem, da ne veš kaj pričakuješ.
In tukaj se strinjam z rekom, da tisti, ki imajo pogum jim lahko uspe. Ker je res. Ker sem bila tista punca, ki se je trudila ustrezati družbi, se poskušala zliti z okolico. In oh, postavljala zid, vedno. Ker sem mislila, da je tako lažje, če nekomu ne pustis blizu, da bi spoznal tistedelčke tebe,ki jih ne pokažeš v družbi, ampak ni. In tako sem bila tudi tista punca z roza lasmi in seveda sem čutila očitajoče poglede ljudi. Ampak veste kaj, ta punca z roza lasmi v meni se ni menila za to, ker sem se končno prepustila sebi. Ker mi je bilo vseeno kaj si nekdo misli, dokler sem bila všeč sama sebi. In takrat se zaveš, da sreča izhaja iz nas samih, ne iz družbe. Ker nam na koncu dneva ostanemo samo mi, smo sami s sabo in samo sebi moramo “good enough”. In zato bom to kar sem, ne glede na mnenje družbe. Za nekoga vedno premalo, za nekoga vedno preveč, ne dotakne se me več. Zame sem si sedaj dovolj in dokler se bom trudila da si bom, je vse kar je pomembno in kar šteje. In to pišem zato, ker si dovolim upati. Tvegam. Upam da boste tudi vi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar