»Having a soft heart in cruel world is a courage not a weakness«, je danes pogosto slišan stavek in nekateri tej izjavi pritrdijo, spet drugi imajo pomisleke, velika večina pa ji ne posveti niti tistega procenta svoje pozornosti. Pa bi jo morala.

Tudi jaz sem se ob tem brez pomisleka postavila na stran tistih, ki so pogumno zagovarjali to trditev. Seveda, nič lažjega je biti hladen, se pretvarjati, da ti ni mar. Ker tako ostajaš v varni coni udobja, se ne izpostavljaš, ne tvegaš morebitnih nasprotovanj. Ker nasprotovanja in zavrnitve so tisto česar se najbolj bojimo.

Pa mnogokrat prehitro potegnemo črto in zaključimo, da se ne da nič več pomagati, da je šla današnja družba  po domače povedano »po gobe«. In vržemo vse ljudi v isti koš, zaključimo. Ker je danes očitno trend se ukvarjati samim s sabo in ljudje se ponavadi vedno ravnamo po trendih, bog ne daj, da bi kdo mislil drugače. Pa ni prav. Ker je mnogo izmed teh ljudi pravzaprav dobrega srca in še daleč od tega, da bi bili brezčutni, da jim nebi bilo mar. Ampak to raje potiskajo v ozadje, se pretvarjajo, da se to njih ne dotakne in da to ni njihova stvar. Ker si ne upajo. Ampak, če bi vsak tako naredil, komu bi potem bilo mar, kam bi prišli s tem, kaj bi se zgodilo z nami?

Zato pa velja pregovor, da pogum spremlja hrabre. Da, tiste, ki si upajo javno pokazati in ne skrivajo, da so dobri in da želijo dobro. Pa se vprašamo pri tem, kdo od nas pa je dober? Kaj pa je sploh definicija tega?

Ker, če bi na ulici ustavljali ljudi, sem prepričana, da bi vsak zatrdil nazaj » da, seveda sem dobra oseba, kako si upate to vprašati?!«, tudi jaz bi. In potem sem se začela spraševati, na podlagi česa pa si upamo trditi da smo dobri? Imamo kakšen dokaz za to? Tukaj bi pa kar nekaj teh vprašancev verjetno nerodno zamomljalo nekaj v tem smislu, da se jim mudi naprej in da nimajo časa odgovoriti. Ker se bojijo kaj odgovoriti. In tako smo prišli do te definicije kaj pomeni »biti dober«.

Ne samo, da povemo da smo dobri, ampak moramo to tudi dokazati. To je zame pogum. Si vzeti čas in narediti nekaj dobrega. Vsak od nas. Ker današnjo realnost, kjer je vse bolj običajno biti brezčuten in kjer si lahko rečemo, da pa so vsi ostali tudi, sem lahko še jaz. Pa ni tako. Svet lahko spreminja samo množica, ne peščica posameznikov. Ker danes nekdo rabi pomoč, jutri jo boš morda ti. Zakaj torej nebi prekinili s tem trendom biti »heartless«, »bad« ?

Verjetno ne boš spremenil celega sveta, ampak če nameniš malo svoje pozornosti in pomoči nekomu, boš morda njemu spremenil njegov svet. In to je to, ta pozornost, ki šteje. Pa naj bo to denarna, materialna pomoč nekomu. Ali pa tistih 15 minut in nekaj prijaznih besed, po katerih lahko nekdo še tako hrepeni. In da nekomu poveš, da dela nekaj prav. Da je pomemben. Da ga ceniš. Ali pa pomoč svoji mami v kuhinji, starim staršem pri zlaganju drv. Vsaka pomoč šteje. In veliko pomeni.

To zame pomeni dobra oseba. Da dokažeš. Z namenom vsi živimo na skupnem planetu. Kar pomeni živeti skupaj, v skupnosti. Skrbeti drug za drugega, ne samo sam zase. Vedno je »two way street«. Pomagaj in pomoč ti bo nekoč vrnjena. Ker lahko spremenimo ta svet na boljše. S pozornostjo.

Ampak če želimo spremembe, moramo biti sami ta sprememba. In dejanja so tista, ki štejejo. Ki spreminjajo.