Živimo v času, v katerem smo prezaposleni s službo, faksom, poleg
tega pa si nakopičimo še malo goro takšnih in drugačnih obveznosti, da nam ob
koncu dneva ostaneta samo še tuš in postelja. In v tem svetu živimo večinoma v
izobilju materialnih dobrin, katerih namen je, da nas osrečujejo. Pa saj
poznate tisti občutek sreče in morda adrenalina, ko si nekaj kupite, kar si
dolgo želite? Pa je to res tisto, kar nas dela srečne? Ali pa nas v resnici
osrečujejo tisti pristni odnosi, za katere dandanes nimamo več časa?
Ja, ne znamo se več
iti tistih od »včasih« kvalitetnih odnosov, »maš me, mam te«. Ko je bilo vsem
jasno, da je on »tvoj« človek. Tvoj zaveznik, prijatelj, če želite tudi sorodna
duša. Kar meni pomeni nekdo, s komer si stojiš ob strani, z njim rad preživljaš
čas, se smejiš pa tudi jokaš. Tako bi moralo biti. Ne pa kot »obveza« h kateri
se moraš vrniti ob koncu dneva. Tako smo začeli dojemati vse to. In potem se
sklicujemo na tako »prežvečen« izgovor, kot je pomanjkanje časa. In ob tem
izgovoru je lažje imeti nekoga, tako »malo za zraven« , da nam zapolni tisti
preostali prosti čas v dnevu, si marsikdo misli. Ob prvi težavi pa kratko malo
rep med noge, ker do te dotične osebe seveda nimamo nobene obveze, zato naj
tudi občutka »krivde« nebi bilo.
Kaj se je spremenilo, da smo začeli na odnose gledati
drugače, jih morda manj ceniti? Pa saj so bili tudi včasih v tej »bitki s časom«,
imeli službe in to tudi po cele dneve, da so lahko preživeli družine in se po
koncu dneva vrnili k njim. Pa tudi probleme so imeli in to ne malo. In tudi
nestrinjanja, prepiri so bili. Pa so kljub temu ostali skupaj, ker so znali te
probleme reševati. In ti odnosi se niso skrhali predvsem zato, ker so znali
tiste »ta prave« odnose in osebe ceniti in si za njih vzeti čas. Predvsem pa so
se tudi znali potruditi, kot nam pravi že dobro znani stari pregovor, da se »
brez muje še čevljev ne obuje«. Tako tudi brez truda, ni kvalitetnih odnosov,
pika.
In to je to, kar nam manjka. Nobenega čudežnega recepta ni,
kako popraviti te odnose. Ta recept, ta oseba smo mi sami. Na nas je da se
zavedamo, če si želimo to, kar so imeli »včasih« imeti danes. In tudi jaz
verjamem v te odnose, za katere je dovolj samo en stavek, ki jih popolnoma
povzame: » I water you, you water me, we grow together«.
