Ljudje vedno bolj stremimo k popolnosti. Vse bolj smo nagnjeni k perfekciji, kar je po eni strani dobro, saj je to  naše poganjalo, ki nas vleče naprej, da rastemo in se razvijamo. Vendar pa smo v tej želji in prepričanosti da mora biti vse “perfect”  razvili v sebi obsesijo , da želimo to popolnost v vsem in jo tudi iščemo v vseh. Tudi v sebi. Ko to nekaj časa počnemo, se kmalu začnemo  medsebojno primerjati. Vedno več časa in pozornosti posvetimo preživljanju časa na socialnih omrežjih, v svetu kjer se čas nikoli ne ustavi.  Pa saj je jasno, da bomo v poplavi “popolnih” Instagram fotografij kmalu postali obupani in se začeli spraševati, zakaj so vsi ljudje videti “ boljši, srečnejši. Pa so res?

 Kdaj smo nehali ceniti to našo unikanost in izgubili prepričanje v to, da smo taki kot smo čisto ok in dovolj.  In kdaj smo sami sebi prenehali biti dovolj in se v svoji koži počutiti slabo?

Tudi sama sem potrebovala veliko časa, da sem se začela imeti rada. Da sem se zaljubila v svoje “nepopolnosti” in jih sprejemati kot del mene. Če bi me le lahko videli 5 let nazaj, ko sem se za vsak košček kruha ali čokolade počutila tako slabo v svojem telesu, da sem morala to takoj porabiti s tekom. Da nisem želela biti v kopalkah, ker so moje prsi premajhne in bi dala vse na svetu, da bi imela raven trebušček kot tista moja prijateljica iz morja.  In ko si naenkrat nikoli nisem bila dovolj suha in dovolj lepa.

In ko sedaj pogledam nazaj, se zgrozim ob misli, da nam je družba vcepila neke norme kaj pomeni lepota, kaj pomeni biti dovolj dober in da, če si izven teh okvirjev, pač ne spadaš  v to kategorijo. Nisi dovolj dober za nekoga in posledično se začneš počutiti slabo v svoji koži, se imeti vedno manj rad in vedno bolj si prepričan v to, da tebe pa že ne more imeti nekdo rad. In to je žalostno. Namesto tega, bi se morali vsi počutiti edinstveno, ker smo unikat in se nam ni treba primerjati z nikomer. Razen sami s sabo, da se trudimo biti najboljša različica samega sebe iz dneva v dan.

Če bi se lahko vrnila nazaj, bi povedala 17 /18 letni Nini, tihi in ubogljivi punčki, kako se postaviti sami zase in se ne pustiti vplivu družbe. In tudi to, kako se je totalno neumno  obremenjevati z videzom, ker je videz samo polovica vsega kar mi smo. Še manj. Je samo naša koža, ogrodje v katerem prebivamo.

Videz je zame tako kot platnica knjige, privlačna na ogled in dizajnersko zasnovana ter vsaka po svoje ,unikatna. Ampak knjige se ne sodi in ceni po platnicah, temveč po vsebini. Po zgodbi, ki jo nosi in skriva v sebi in po tem kakšen vtis pusti na nas.

Ko se začneš sprejemati, te bodo lahko tudi drugi. Tisti, ki te ne, pa so vam naredili uslugo. Saj poznate dobro Ariano Grande in njeno “Thank u, next”. Dobesedni prevod, hvala naslednji. In res je, hvala vsem tistim, ki nas niso cenili, ki si niso vzeli niti trenutka svojega časa da bi dobili pojasnilo. Hvala, ker so nam dali priložnost, da lahko  spoznamo nekoga, ki nas bo cenil. Zato se se sedaj samo pogledam v ogledalo, se sama sebi nasmehnem in si mislim “thank u,next”

Nasmehnem se, ker  vem , da se lepota človeka ne kaže v njegovem videzu, ampak se skriva v njegovi notranjosti.  Zato je tako, da nam je lahko neka oseba lepa na izgled, ko pa jo/ga boljše spoznamo in nam ne ponudi ničesar, ne prijaznosti, ne topline, ne lepih besed ter nam kar naenkrat ta oseba izgubi vso privlačnost.  Zato verjamem v “kemijo” med dvema osebama. Verjamem, da se človekova notranja lepota izraža skozi naš videz, sije skozi oči. In zdaj razumem, kaj pomeni to, da ko se z nekom ujameš v pogledu,se nekaj zaiskri. Nekaj v  teh očeh pritegne in ne moreš več odmakniti pogleda. In take ljudi želim ob sebi. Ki bodo ostali. In ki bodo z nami delili vso toplino in lepoto, ki jo nosijo v sebi, hkrati pa cenili našo.