Iščem smisel

Zagotovo se spomniš, ko smo se v vrtcu in kasneje igrali igrico “kaj boš, ko boš velik?” Imeli smo ogromno idej in verjeli smo v njih. Prepričani smo bili, da imamo to zmožnost postati karkoli si zaželimo.

Kot majhna punčka sem si želela postati umetnica. Kako hitro sem padla pod vpliv družbenih mnenj naj si raje izberem katero od bolj perspektivnih smeri. To je ostalo zakoreninjeno globoko v meni, tako sem povsod in ves čas iskala svoj prostor pod soncem. Sedaj mi je postalo jasno, da ni smisel v tem, da bom do svojega 25 leta imela splanirano celo življenje na listu papirja s kljukicami, da bi tako ugajala in bila sprejeta. Kaj pa bom potem?

Zato so spremembe zame obvezne, ker nam omogočajo, da z njimi rastemo. Tako se z nami spreminjajo tudi naše želje, cilji in pot. Ugotovila sem, da sem zadovoljna sama s sabo takrat, ko poslušam svoj notranji jaz, ki mi vedno postreže s pravimi odgovori. Moje odločitve, pa naj bodo dobre ali slabe, me bodo popeljale naprej v rasti, ker bodo moje in ne tuje. Z njimi bom kreirala življenje, katerega lahko živim samo jaz in je samo moje. Tako imaš tudi ti pravico, da svojega popišeš na svoj način.

Napiši si svoj scenarij, pa naj bo ostalim vreden ogleda ali ne, ker zase ustvarjaš svoj življenjski šov v katerem si ti nastopajoči in gledalec.

“Tudi če doživiš neuspeh, si samo delček v neskončnem vesolju, ljudje bodo na to hitro pozabili”, je eden izmed najboljših nasvetov kar sem jih dobila, od koga pa sam dobro ve. Zato si bom v svojih blogih upala iskati smisel. Iskala bom tudi pot, se učila novih stvari, prišla do novih spoznanj, se mogoče ali zelo verjetno tudi bolj ali manj hudo opekla, pa kaj, na napakah se učimo ali ne?

Morda pa je ta trenutek moj smisel pisati blog in ga deliti. Morda pa med tem najdem svoj zakaj. Morda pa tebi pomagam, da tudi ti najdeš svojega. Lahko pa bo imelo vse skupaj smisel, če poizkusim, se ne ustrašim in začnem. 

Kaj kompliciram, smisel ima že zdaj, ko ti to bereš.

Sanjam.

 

Sanjam. O vsem kar bi lahko bilo in kar je zamujeno.  Ob tem pa razmišljam, kaj je tisto, kar nam je bilo samoumevno in česar nismo dovolj dobro cenili. Razmišljam o vseh ne izrečenih besedah, za katere smo mislili, da imamo še čas, da jih izrečemo. Pa o vseh tistih objemih, ki se niso zgodili. Morda tudi o dotikih in poljubih, ki so ostali samo v izmenjujočih iskrivih pogledih. In potem spet pogledih vstran in že so bili pozabljeni.

 

    Tako kot so za nekaj časa pozabljene naše sanje in načrti o prihodnosti, katera se nam zdaj zdi kot nek oddaljen otoček, ki smo ga nekoč opazovali izpod krošnje mogočnega borovca, s plastičnim kozarcem hladnega gin tonica v roki. 

    Se še spomnite vonja tega borovca in slišite oglašanja galebov, ki so se, kot da postopači niso imeli drugega početi, sprehajali gor in dol po plaži. Zdaj se tudi te spomini zdijo že daleč stran, ampak nam kljub vsemu pričarajo nasmeh na obraz. Nekje iz ozadja misli pa se, kot mačka, ki počasi, korak za korakom, vendar vztrajno stopa proti svojemu plenu, pojavlja in se nam vedno bolj jasno prikazuje upanje, da bomo vse to spet imeli nazaj in bo svet spet na naši dlani. Če bomo le potrpežljivi.

 

    Vedno znova si ponavljam, tako znani rek, da je upanje tisto, ki umre zadnje. Dokler imamo upanje obstaja prihodnost in vera v boljši svet. Take vrste svet, v katerem bodo maske in socialna distanca le še bled spomin na to, kar nam je bilo nekoč odvzeto. In potem bomo maske nadeli samo še za pustni dan z namenom, da nas ta običaj združuje, ne pa odtujuje. Takrat bo spet čas za vse tiste izlete, ki nas napolnijo z energijo in vse vožnje z avtom ob sončnem zahodu s spuščenimi stekli ter petje na ves glas ob spremljavi Oliverjeve Cesarice. Spet bo čas za trenutke, ko se bomo počutili pijani od nenadne sreče in bomo želeli, da bi ta občutek trajal in trajal.

 

  Želim pa si tudi obveznosti, pa tistih vsakodnevnih malih in velikih izzivov. Ko me bo zbudil zvok jutranje budilke, ki me bo klicala v nov dan in potem vonja po sveži kavi. Zvečer pa utrujene vožnje domov po uspešno preživetem dnevu. Želim si tudi večernih petkovih izhodov, ko si bom lahko oblekla tisto "ta isti teden kupljeno novo obleko", ker bom imela za ta večer "outfit" že v glavi. In potem se bom še zadnjič pred odhodom pogledala v ogledalo in se počutila lepo. Nestrpna sem ob misli na dan, ko bom lahko objela prijatelje in imela občutek, da je svet spet moj. In tudi bo moj, tvoj, naš. Zelo kmalu. Takrat pa se nam nič več ne bo zdelo samoumevno. Ker tudi ne bo.

             Nina

Čustva. Tako preprosta beseda. Nekaj tako naravnega, tako osnovnega. Pa tako težko izgovorljiva in premalokrat slišana. Tisto, kar nas razlikuje od neživih stvari. Nekaj s čemer smo prišli na svet, neobremenjeni s tem kaj to v družbi pomeni izraziti jih.

 Potem pa smo se kar naenkrat med odraščanjem od drugih učili, da je potrebno čustva zadrževati. Kot majhna punčka sem to opazila že na pogrebih, ko so ljudje zadrževali solze, ko pa bi bilo normalno pustili žalosti, da se izlije. Ko nisem bila sprejeta na Umetniško gimnazijo v razredu nisem pokazala čustev in s tem kako zelo mi ni vseeno in kako zelo sem bila razočarana. Ker izgubiti, pomeni pobrati se in iti dalje. In biti zaljubjena, ne pomeni tudi tega na glas povedati. Ker je bilo lažje zadrževati v sebi, kot pa biti zavrnjena. Ampak kaj sem dosegla s tem? Zakaj bi se morali bati svojih čustev, ko pa tako marsikaj zamudimo in marsikoga lahko narobe razumemo.

 Marsikatera vojna je bila zmagana s čustvi. Ker so se ljudje borili za tisto, kar so imeli radi, ljubili, tisto, za kar jim ni bilo vseeno. Zato so zame čustva naša ranljivost in hkrati naše najmočnejše orožje. Orožje, ki lahko zdrobi še tako močen navidezni "oklep” človeka, kateremu jih namenimo. Razorožimo jih ravno z ranljivostjo, ki jo čustva lahko vzbudijo. Ta trenutek ranljivosti, ko je nekdo tako lep in naraven, ko izgubi vse navidezne oklepe in se mu porušijo vsi obrambni zidovi. Takrat nas spusti do samega sebe, tistega, ki resnično je on.

 Naučili smo se zadrževati naša čustva, kljub temu pa je nam ženskam “ dovoljeno” izraziti nekaj le teh. Ker ženske  smo ja tiste, ki veljamo za nežnejši spol in ki moramo biti ranljive in občutljive. 
Ampak zame pomeni biti ženska, biti natanko to, kar si želiš biti. Lahko si ranljiva, lahko si močna, ko je to potrebno. Potem so tukaj moški, katerih stereotip se jih še vedno drži, da moški ne jokajo. Že beseda čustvo, izgovorjena iz moških ust takoj naleti na kakšno opazko. Češ, da moški ne sme pokazati svoje ranljivosti. Ker če jo, ga takoj označijo za bolj ženstvenega.
 Moški, ne rabite več nujno loviti zajcev po gozdovih, da bi preživeli in s tem kazati, da ste močni in neranljivi. Okej je, če moški želi pokazati svoja čustva, saj smo ja enakovredni ali ne? Zadržujemo čustva, po drugi strani pa so ta glavno stikalo in ko jih “vklopimo” se počutimo žive. V nas sprožijo plamen arenalina, topline, strasti.

Poslušamo pesmi, katerih avtorji besedila izlivajo svoja čustva v pesem in beremo ljubezenske romane. Zato je izraziti čustva okej. Ker si jih tako podzavestno kot zavestno želimo občutiti. Jih želimo dobiti nazaj od nekoga. In okej je, da jih izrazimo do kogarkoli. Pa naj bo to ženska do moškega, ženska do ženske, moški do moškega. Če so čustva nekaj s čemer se rodimo, so del nas. Zato je okej čutiti tako kot čutiš. Poskušajo nam vcepiti razmišlanje splošnega mnenja o tem, čustev pa nam ne morejo. 

Čustva so tisto, kar je najbolj tvoje, moje, tisto kar je zakoreninjeno v notranjosti in nam jih nihče ne more vzeti, če si jih ne vzamemo sami.
 Zato je vse prav čutiti in nič narobe.

Kaj je življenje drugega kot fantazija

» Ča je život vengo fantažija« nam v svoji pesmi prepeva dalmatinski pevec Oliver
Dragojevič.
 Kaj pa je življenje drugega kot ena sama fantazija? Res je, da je življenje veliko več kot  samo pravljica. Pravijo nam, da ne smemo sanjati in živeti v oblakih, kot opozorilo in dobronameren nasvet. In zakaj n bi smeli sanjati? Si življenja predstavljati po svoje?
 Tako kot slikar poslika svoje platno, ki je belo samo kot osnova. Sam pa odloča s kakšnimi barvami in vzorci ga bo poslikal. Ni treba, da nam je umetnina, ki nastane lepa ali pa da bi jo razumeli, Je plod slikarjeve domišljije, pogosto niti malo podobna realnosti. Pa zakaj bi konec koncev morala biti, ko pa vsak vidi realnost skozi svoje oči.
Tako tudi ni treba, da je življenje črno belo. Z rojstvom je pripravljeno  kot platno, da ga poslikamo po svoje. Mu dodamo barve, vzorce in mu damo smisel. 

Jaz vidim smisel življenja v tem, da si pustimo blizu ljudi, ki nam pomenijo.
Da znamo uživati v majhnih trenutkih sreče, pa tudi, če je to popita skodelica kave zjutraj na
balkonu. Smisel najdemo, ko si pustimo živeti vsak dan posebej kot nekaj, kar je privilegij. Samo nam mora biti naše življenje všeč, tako kot je slikarju všeč njegova slika in ima pogum, da jo naslika tako, kot on želi in si jo predstavlja. Upa si tvegati. Seveda to ne pomeni, da ne bo naletel na kritiko. Še več, veliko jih bo dobil. Ampak naučil se je dobiti »trdo kožo« in preslišati vse negativne komentarje, ki niso mišljeni dobronamerno.

 Tako tudi mi lahko živimo življenje. Da poslušamo sami sebe in svojo intuicijo. Da se nas dotaknejo samo pozitivne kritike ljudi, ki nas imajo radi in nam želijo dobro. S tem nam ogrejejo naš notranji jaz in nas opogumijo, da naprej delamo in živimo, tako kot mi želimo. Podpirajo nas v težkih časih, ko nam samim zmanjka moči in nas želijo negativne misli prevladati. Nudijo nam oporo, da zopet najdemo tisto »svetlo lučko« v nas, ki nam osvetljuje pot z pozitivizmom naprej.

 Če nam je dano da živimo, potem imamo si imamo možnost krojiti sami svojo usodo.  Zato ker imamo glas, s katerim lahko izražamo svoje mnenje in se postavimo zase. Ker imamo ušesa s katerim lahko slišimo lepe besede, hkrati pa nudimo svoje uho, da se nam drugi zaupajo. Ker imamo noge da lahko hodimo v pravo smer. Ker lahko čutimo in s tem občutimo srečo, radost, ljubezen. Ker imamo oči, s katerim lahko vidimo ljudi, ki jih imamo radi, ustvarimo kar želimo, vidimo lepoto tega sveta. Četudi nam je katera od teh možnosti izvzeta, imamo še vedno ostale, ki nam osmišljajo življenje. In ker imamo možnost, da svoje razmišljanje lahko nadziramo in ga spremenimo v pozitivno s tem pa tudi svoje življenje.
Ker obstajamo in samo s tem je naše življenje že ena sama fantazija.

Nina

"Ah ta današnja mladina, samo na telefonih visijo", je pogosto slišan stavek, ki nam ga starejše generacije namenijo

Pa nam gre verjetno vsem že kar malo na živce in skozi eno uho noter in skozi drugo ven, saj vemo, kaj to pomeni. Pa rečemo v zagovor, da so današnji časi  drugačni in da danes brez tega ne gre. Potem pa sem danes pogledala intervju s Simonom Sanekom. Intervju, ki te "zadane"od in ti odpre oči v kakšni družbi  danes resnično živimo. Družbi, ki ji "vladajo" socialna omrežja in številne aplikacije. Vse ok, dokler nas to ni tako prevzelo, da preživimo za zasloni tudi tisti čas, ki bi moral biti namenjen nam, naši družbi na drugi strani mize, družini pri kosilu. In tako smo samo na pol prisotni. A ni to žalostno, da nas drugi ljudje na Instagramu, ki jih po večini niti v živo ne poznamo, prevzamejo bolj od tistih "pravih, "naših" ljudi, ki jih imamo okrog sebe? Pa saj bi se tako rekoč lahko peljali sami na kavo, pa bi imeli namesto sogovorca telefon.

In tako kot pravi govorec, danes pričakujemo, da bodo aplikacije vse naredile namesto nas. Ampak ne obstaja aplikacija, ki bi ustvarjala in vzdrževala odnose namesto nas. Postali smo pasivna družba, pa kaj družba, pasivni posamezniki, ki samo čakamo, da se bo kaj zgodilo samo od sebe. In to zato, ker odnosov "ne vadimo" in se jih tudi ne znamo več iti. Pa saj mladi sploh ne hodimo več na zmenke, postali smo družba tako rekoč oklicanih "zapečkarjev", ki jim je dovolj se samo občasno "pogovarjati" preko socialnih omrežij. Dovolj so nam postali površinski odnosi. Ja,tako kot pravi govorec, je lažje dati "swipe right" kot pa dejansko pristopiti do nekoga. Tako se ti ni treba potruditi, a ni to super? Pa je res? Ker tudi ta "match" nam ne bo prav nič pomagal, je samo pomagalo do tega kar moramo sami narediti. In kaj je to? Pogovarjarjati se. In to pomeni pogovarjati se v živo, na štiri oči. 

Imamo se za samozadostne posameznike, vprašanje odnosov pa potiskamo v ozadje. Saj so nam kariera, služba in naše obveznosti čisto dovolj ali ne?

Zdaj nam je jasno, zakaj odnosi starejših generacij trajajo. Ker se znajo "iti". In to pomeni se pogovarjati, se družiti, se potruditi. Ker nobena "draga stvar" ne pride zlahka. To pa velja tudi v odnosih. Zakaj?Preprosto, ker si je v nasprotnem primeru ne zaslužimo.

Self love

SELF LOVE

Pogosto slišim, da se govori o tej #selflove temi, o tem kako moramo imeti radi sami sebe, šele potem nas bodo lahko sprejemali in imeli radi tudi drugi. Pa o tem kako pomembna je dobra samopodoba. Da se sprejmeš takega kot si, z vsemi svojimi prednostmi in »napakami«. 

Pa to res pomeni samo sprejeti se takega kot si? Skrbeti zase, za svojo postavo, za svoj izgled, se včasih razvajati.?

Zame je ljubezen do sebe predvsem to, da se posvečamo svoji notranjosti, svoji zavesti in podzavesti. In da se z njo ukvarjamo.  Ni dovolj samo skrbeti za zunanjost. Lahko hodimo v fitnes, skrbimo za pravilno prehrano in čez nekaj časa se nam bo trud obrestoval. Boljše bomo izgledali in do neke mere se bomo tudi boljše počutili. Ampak, če se ne bomo ukvarjali s tem kar imamo v sebi, bomo še vedno nesrečni. Naj vas ne zavede virtualen Instagram svet, poln popolnih profilov fitnes modelov, ker ne veste kaj imajo resnično v sebi. Ali so res srečni tudi v svojem svetu? In kdo v resnici beži pred samim seboj? In kdo je res srečen sam s sabo? Pa saj poznate rek » ni važno kolikokrat se ukvarjate s športom in kako zdravo jeste,če boste v sebi nesrečni, boste še vedno nezdravi.« In v to res verjamem, preverjeno.

 Ljubezen do samega sebe zame pomeni tudi to, da veš kaj si zaslužiš in to spoštovanje pričakuješ tudi nazaj. In ne pristaneš na manj. Stojiš za tem v kar verjameš in stojiš za samim seboj. Stojiš ponosno in ko vas nekdo ne dojema tako kot si zaslužite, preprosto odidete. Ljubezen do sebe dokažete, ko takim situacijam in ljudem preprosto obrnete hrbet.

In zaradi vsega tega, samo ljubezen in skrb za svoj izgled ni dovolj. Ker, če se ne boste spoštovali v sebi, vas tudi drugi ne bodo. Če se boste pustili izkoriščati in se pustili negativcem, je bil ves trud za vaš izgled zamanj. Ker če se ne počutiš dobro v sebi in s sabo, vam tudi videz ne bo pomagal, ker je zame videz odraz notranjega dela sebe.

Kvaliteta, ne kvantiteta.

Živimo v času, v katerem smo prezaposleni s službo, faksom, poleg tega pa si nakopičimo še malo goro takšnih in drugačnih obveznosti, da nam ob koncu dneva ostaneta samo še tuš in postelja. In v tem svetu živimo večinoma v izobilju materialnih dobrin, katerih namen je, da nas osrečujejo. Pa saj poznate tisti občutek sreče in morda adrenalina, ko si nekaj kupite, kar si dolgo želite? Pa je to res tisto, kar nas dela srečne? Ali pa nas v resnici osrečujejo tisti pristni odnosi, za katere dandanes nimamo več časa?

 Ja, ne znamo se več iti tistih od »včasih« kvalitetnih odnosov, »maš me, mam te«. Ko je bilo vsem jasno, da je on »tvoj« človek. Tvoj zaveznik, prijatelj, če želite tudi sorodna duša. Kar meni pomeni nekdo, s komer si stojiš ob strani, z njim rad preživljaš čas, se smejiš pa tudi jokaš. Tako bi moralo biti. Ne pa kot »obveza« h kateri se moraš vrniti ob koncu dneva. Tako smo začeli dojemati vse to. In potem se sklicujemo na tako »prežvečen« izgovor, kot je pomanjkanje časa. In ob tem izgovoru je lažje imeti nekoga, tako »malo za zraven« , da nam zapolni tisti preostali prosti čas v dnevu, si marsikdo misli. Ob prvi težavi pa kratko malo rep med noge, ker do te dotične osebe seveda nimamo nobene obveze, zato naj tudi občutka »krivde« nebi bilo.

Kaj se je spremenilo, da smo začeli na odnose gledati drugače, jih morda manj ceniti? Pa saj so bili tudi včasih v tej »bitki s časom«, imeli službe in to tudi po cele dneve, da so lahko preživeli družine in se po koncu dneva vrnili k njim. Pa tudi probleme so imeli in to ne malo. In tudi nestrinjanja, prepiri so bili. Pa so kljub temu ostali skupaj, ker so znali te probleme reševati. In ti odnosi se niso skrhali predvsem zato, ker so znali tiste »ta prave« odnose in osebe ceniti in si za njih vzeti čas. Predvsem pa so se tudi znali potruditi, kot nam pravi že dobro znani stari pregovor, da se » brez muje še čevljev ne obuje«. Tako tudi brez truda, ni kvalitetnih odnosov, pika.

In to je to, kar nam manjka. Nobenega čudežnega recepta ni, kako popraviti te odnose. Ta recept, ta oseba smo mi sami. Na nas je da se zavedamo, če si želimo to, kar so imeli »včasih« imeti danes. In tudi jaz verjamem v te odnose, za katere je dovolj samo en stavek, ki jih popolnoma povzame: » I water you, you water me, we grow together«.